Stran 101-200

Tako razmišljajoč sem šel v posteljo. Še sam se nisem zavedal, kdaj sem zaspal. Ko sem naslednji dan povsem spočit odprl oči, sem zaslišal čudovito ptičje petje. Sonce se je naslanjalo na mojo glavo, ki je zelo pogumno pogledala izpod odeje. Stegnil sem roke in skorajda povsem pozabil na moji zlomljeni stopali, ki sta še počivali v mavcu. Zadnji hip sem se zdrznil in si rekel, da moram biti pazljiv, saj si ponovnega zloma navsezadnje ne želim. Spomnil sem se, da bi moral poklicati Fani v zvezi z najinim srečanjem. Bil sem zelo vesel in sem že ves nestrpno čakal na ponovno snidenje. Torej sem jo poklical. Ko sem na drugi strani žice zaslišal ženski glas, sem vedel, da je njen. Zelo hitro sva se zmenila, saj je Fani nemudoma privolila in povrhu tega je bila v petek prosta. Nameraval sem jo razveseliti z zelo okusno italijansko kuhinjo, saj je med najinimi dosedanjimi pogovori večkrat namignila, da obožuje pikantne zadeve. Le čemu ne bi človek drugemu ustregel, če je to izvedljivo in če ne gre nikomur v škodo? Ko je ta srečni dan končno prišel, sem si pripravil svojo najlepšo obleko. Pri izbiri kravate sem zelo okleval, saj sem jih imel kar nekaj, tako da se je bilo sorazmerno težko odložiti. Odločil sem se za zeleno - modro - rdečo kombinacijo. Tovrstna pisanost je bila nekakšen odsev mojega počutja. Če sem za kravato porabil mnogo časa, mi ustrezna obutev ni predstavljala prevelikega problema. Moji nogi sta tako ali tako bili poviti v mavcu, tako da večerni čevlji sploh niso prišli v poštev. Toda kljub vsemu me je motilo, da bodo vsi ljudje opazili, da imam zlomljeni nogi oziroma stopali. Marsikdo bi si utegnil misliti, da sem neroden kozel, ki še po vseh štirih ne zna hoditi.

Sorazmerno dolgo sem razmišljal, kaj bi se dalo storiti. Nenadoma sem se spomnil zgodbe nekega oficirja, ki se je želel poročiti z neko zelo očarljivo plemiško hčerko. Čeprav je njen oče privolil v poroko z oficirjem, je kljub temu za mnenje vprašal še hčerko. Hčerka pa ni marala tega načičkanega vojaka, zato je rekla, da ga bo vzela za moža šele takrat, ko bo sedel nag na konju in se takšnega kazal celemu mestu. Oficir je privolil v to tvegano in težko izvedljivo nalogo, saj je bil zelo zaljubljen v grofovo hčerko. Nekaj časa je tuhtal in tuhtal, nakar si je le domislil. Nabavil si je modro, rdečo in belo barvo ter poklical svojega adjudanta k sebi. Naročil mu je, da naj mu na golo kožo nariše uniformo. Služabnik je bil spočetka ves osupel in ga ni razumel, vendar ga je končno le ubogal, ker se je bal za svojo službo. Ko je adjudant končal, je bil oficir pripravljen na svoj podvig. Ko se je začelo svitati, se je zavihtel na konja, nakar je v počasnem konjskem teku obhodil mesto. Marsikdo od ljudi ni niti vedel, da gleda v golega oficirja, ki jaha povsem dostojanstveno na svojem črnem konju, tako verodostojna je bila ta uniforma iz barve. Le nekateri so opazili prevaro in oficirja zelo ošteli, vendar jim je odvrnil, da ni niti duha ne sluha o goloti, saj ima na sebi debelo plast barve. Ljudje so z odprtimi usti povsem onemeli, saj takšnega odgovora niso pričakovali. Konec zgodbe pa je bil takšen, da je grofova hčerka morala vzeti oficirja za moža.

No, jaz se sicer nisem potegoval za grofovo hčerko, niti mi Fani ni postavila takšnega pogoja, vendar sem čutil željo, da skrijem svoji mavčasti nogi. Po vzoru zgodbe sem si s črno barvo pobarval obadva mavca. Z dvema tankima čopičema sem si nanju narisal še luknjice za vezalke in vezalke. Ko sem si svoje dejanje ogledal v ogledalu, sem si moral priznati, da se od daleč še videlo ne bo, da imam obe nogi v mavcu. Bil sem presrečen, predvsem pa hvaležen tisti zgodbi, ki mi je dala navdih za to početje. To, da bi marsikdo utegnil prevaro razkriti in mi postavljati nevšečna vprašanja, me sploh ni zanimalo. Pogledal sem na uro in ugotovil, da je že sedem zvečer. Fani je stanovala približno kakšen kilometer od mojega doma, v novem naselju, ki so ga stari meščani imenovali cvetlično utrdbo, saj so bile vse stavbe zelo pisane in tudi mnogo zelenja je bilo okoli. Bila sva zmenjena ob osmi uri, tako da sem šel ravno pravi čas od doma, saj sta mi mavčna povoja precej otežkočila hojo. Ko sem prišel do njenega stanovanja, mi še pozvoniti ni bilo treba, saj mi je Fani odprla vrata, nakar mi je predlagala, da bi se nemudoma odpravila. Vso pot do italijanske restavracije sva se prostodušno pogovarjala. Moja ideja z čevlji se ji je zdela zelo dobra. Ko me je vprašala, od kod le črpam tako posrečene ideje, sem ji pripovedoval zgodbo o plemiški hčerki in oficirju. Ko sem s pripovedjo končal, me je v šaljivem tonu vprašala, če bi naredil zanjo tudi kaj takšnega. Zanimivo. Večji del svojega življenja sem bil nezdravo zadržan, toda z njo je bilo drugače. Odvrnil sem ji, da zanjo sicer ne bi jezdil gol po mestu, bi pa zato plesal v njeni spalnici brez obleke na sebi. Ob tem stavku, se je zelo nasmejala in v meni se je razbohotila samozavest, ki sem je bil še kako potreben. Ko sva prispela do restavracije Luigia Paola, sva se šefu strežbe najavila. Razporedil naju je za tretjo mizo, ki je bila čisto v kotu, zelo pa idealna za intimne trenutke. Na mizi je bilo nekaj mešanega cvetja: nageljni, španski bezeg, lilije, orhideje pa poljski mak, za moje pojme zelo okusno urejeno. Nasploh se mi je ta restavracija zdela izredno čista in kar je bilo najbolj pomembno: v teh prostorih se ni smelo kaditi. Užival sem v prečudovitih vonjavah, ki so bile nekakšna zmes pikantnih jedi in teh cvetlic. V teh prostorih človek skorajda ni imel občutka, da se nahaja v italijanski restavraciji. Tudi Fani je bila zelo zadovoljna in ob tem je pohvalila moj okus. Čeprav sem ta lokal izbral zgolj intuitivno, se pravi, ne da bi sploh kaj vedel o njem, sem se ji prostodušno zlagal, da sem bil včasih tukaj celo stalna stranka. Fani me je s polno mero občudovanja pogledala, kar sem tudi opazil, vendar sem se sprenevedal, da sem še marsikaj drugega sposoben. Ob večerji sva zelo uživala, saj je bila zelo obilna, a še boljše je bilo vino, malce sladko - kislo, a izredno osvežujoče. Fani ni mogla prehvaliti školjk in lassagne s šunko in sirom. Ko sva nekaj časa brez besed sedela, izčrpana zaradi tega gurmanskega podviga, je zaigrala živa italijanska glasba, v vsem svojem blišču. K najini mizi je prišel šef strežbe, da bi se pozanimal o najinem počutju, hkrati pa prižgal dve rdeči dišeči sveči, ki sta stali na mizi. Povedal sem mu, da sva zelo zadovoljna. Ko se je oddaljil, me je Fani nenadoma vprašala, če bi šel plesat. Moram reči, da mi je takrat slina kar obtičala v grlu, saj sem se le zaprepadeno zastrmel v svoj prazen kozarec. Nisem ji namreč želel priznati, da ne znam plesati. Očitno je Fani opazila mojo zadrego, nakar je izdavila, da ni želela biti vsiljiva in ob tem pokazala na moji nogi. Zelo živahno sem ji odkimal, saj sem se nenadoma spomnil tehtnega izgovora, da pač ni možno kvalitetno plesati z mavcem na obeh nogah. Fani je nenadoma izrazila mnenje, da ne mara moških, ki niso vešči umetnosti plesa in da se ji zdi, da so tovrstni ljudje slabega srca. Na široko sem odprl oči in ji bolj iz strahu kot pa iz prepričanja prikimal. Pravzaprav sem ji želel povedati, da so takšni ljudje morda čudaki, vendar pa še zdaleč ni rečeno, da so slabi. Vendar ji nisem želel razkriti svoje skrivnosti, zato sem ostal tiho. Kmalu za tistim sva se odpravila domov. Fani je bila sicer zelo zadovoljna, le plesa ji je manjkalo. Ne pomnim, da bi bil kdajkoli poprej tako lažniv kot prav ta večer. Že kar preveč nesramno sem obžaloval ta primanjkljaj in jo tolažil, da bo drugič zagotovo boljše. Odmahnila je z roko in mi rekla, da mi je za ta večer zelo hvaležna. Ves ganjen sem ji vzkliknil dobrodošlico za naslednje srečanje. Fani je bila zelo pozorna ženska, saj me je spremila do mojega stanovanja. Ko sem ji ponudil, da ji pokličem taksi, me je le dobrodušno pogledala, nakar je odšla. Do potankosti sem vedel, kaj je ta pogled pomenil. O enem samem pogledu bi človek lahko napisal cel roman. Kako blede in brezizrazne so včasih besede!

Ko sem se naslednjo jutro prebudil, je bila ura približno osem. V mojih možganih so zdaj čedalje glasneje odzvenevale njene besede o ljudeh, ki ne znajo plesati. Počutil sem se prizadetega, saj se nikakor nisem mogel in hotel strinjati z njeno trditvijo. Samega sebe nisem imel za slabega človeka. Včasih sem bil malomaren, brezskrben, neodgvoren, sramežljiv, razburljiv in morda neodločen, a njena ocena se mi le ni zdela ustrezna. Po drugi strani pa sem nenadoma še močneje občutil ta primanjkljaj. Ko sem o tej zadevi začel razmišljati malce globlje, sem prišel do zaključka, da bi moral določene pomanjkljivosti v svojem življenju enkrat za vselej spraviti s tega sveta. Še kar isti dan sem se odločil, da se vpišem na plesni tečaj, kar sem tudi storil. Zdaj sem čutil še posebej izrazito potrebo po močni osebnosti in prav zaradi tega sem moral ta tako imenovani sindrom plesa končno ozdraviti. Ta želja je bila tako velika, da sem spregledal pomembno resnico, ki se je glasila:

"Človek z dvema zlomljenima nogama se je vpisal v plesni tečaj!"

Torej mi ni preostalo nič drugega, kot da sem šel nazaj v plesno šolo in se tam urno odjavil. Ko me je vprašala za vzrok tega sunkovitega preobrata, sem ji pokazal svoji nogi, ki sta ležali v mavcu. Tajnica je zmajevala z glavo in se mi celo posmehovala. Ko je končno prenehala s to motečo dejavnostjo, sem jo zelo pohlevno prosil za uslugo. Predlagal sem ji, da bi molčala o tej zadevi. Tajnica očitno ni bila hudobne narave, saj mi je sveto obljubila, da bo to ostala najina skrivnost. Še mnogo pozneje mi ni prišlo na uho, da bi se ta prigoda kdajkoli razširila iz njenih ust. Ko bi Fani izvedela za to prigodo, najbrž z mano ne bi želela imeti nobenega opravka več in prav tega sem se v tem trenutku najbolj bal. Minil je kakšen mesec, ko so mi končno odstranili mavec. Spočetka sem bil še precej nebogljen pri hoji, a po enem tednu so tudi te težave izginile. Vse do tega trenutka sem v svoji poškodbi lahko skrival svoje neznanje, kar pa od zdaj naprej ni bilo več mogoče. Ker sva s Fani med tem časom mojega mavcovanja izčrpala skorajda vse okoliške restavracije, sem ji predlagal, da bi si privoščila približno eno mesečno pavzo in se med tem časom raje podala na kakšen sprehod po naravi. K sreči se z njo ni bilo težko zmeniti, saj je bila zelo uvidevna ženska in je v to brez oklevanja privolila. Menila je, da sva tako ali tako zapravila že preveč denarja. Prav to je bila priložnost, da se vpišem v plesni tečaj in se končno naučim vsaj osnove plesa. Vaje so bile dvakrat tedensko po dve uri. S svojo partnerico sem imel kar srečo, saj je že imela nekaj plesnega znanja in povrhu tega je bila z mano zelo potrpežljiva. Prvih osem ur sem bil izredno nebogljen in nabit z nesproščenostjo. Ženska, s katero sem večinoma plesal, je bila stara 25 let, morda malo manj prijetne zunanjosti, neurejenih las, zelenih oči, z nekako ostro obliko obraza. Ime ji je bilo Sandra. Če bi jo človek ocenil po zunanjem videzu, bi ji prisodil, da je pravcati hišni zmaj. Nič, prav nič na njenem zunanjem videzu ni kazalo na to, da bi bila mehkega srca. Spočetka sem se je celo prestrašil, vendar sem pozneje uvidel, da zelo lepo ravna z menoj. S tem mi je vlila precej zaupanja. Sicer je bila zelo nezahtevna, zadržana in ustrežljiva. Včasih se mi je porodil občutek, da ima zaradi svojega zunanjega videza nekakšen občutek krivde. Ko danes pomislim nazaj, zelo obžalujem, da ji nisem posvetil več pozornosti, saj je bila precej osamljena ženska. Drugi obiskovalci so se mnogokrat prav poniževalno pošalili na njen račun. Sicer pri teh nesramnostih nisem nikoli sodeloval, vendar se pa tudi nisem odločneje postavil na njeno stran. Včasih sem v takih trenutkih stal zraven nje kot kamniti steber. Šele ko mi je predlagala, da greva plesat, sem se zganil. Kljub tej moji mlačnosti pa se moram pohvaliti, da sem se do nje vedno lepo obnašal in mislim, da sem bil do nje dovolj uvideven. Kakšen mesec pozneje sem izvedel, da se je uboga Sandra zastrupila z uspavalnimi tabletami. Bila je dober človek in tovrstnih ljudi je vedno škoda, saj nastaja z njihovim odhodom velikanska praznina.

Po štiriindvajsetih urah je bilo plesnega tečaja konec. Počutil sem se rahlo nezanesljivega, vendar mi je Sandra vlila mnogo samozaupanja, saj me je celo pohvalila. Prav za te spodbudne besede sem Sandri še danes hvaležen, mi je pa zelo žal, da ji nisem vrnil te dobrote. Prav tovrstne malenkosti včasih odločajo o življenju in smrti.

Kar drugi dan po končanem tečaju sem povabil Fani na veselico in ji obljubil, da bova tudi plesala. Z veseljem je privolila. Na teh zabavah ni potrebno biti dober plesalec, ponavadi je namreč na plesišču gneča, tako da se človek komajda zavrti na levo ali desno stran. Obseg raznovrstnosti plesov je bil tudi omejen na polko, dunajski valček, angleški valček, fox trot, sambo in morda ča ča ča. Mislil sem si, da Fani še opazila ne bo, da sem v svetu plesne umetnosti zgolj začetnik. Ob sedmih zvečer je prišla Fani pome. Imela je kar spogledljiv avto znamke Audi, tako da sem že začel dobivati manjvrednostne komplekse. V šali sem ji to tudi priznal, vendar me je ona le prizanesljivo pogledala, nakar mi je rekla, da je avto le tehnično sredstvo, ki pa nikakor ne more biti merilo za notranje kvalitete nekega človeka. Ko sem iz njenih ust slišal tako blage besede, sem postal povsem pomirjen in sproščen. Po približno dvajsetih minutah vožnje sva prispela do kraja, od koder se je slišala vesela glasba. Na plesišču je bilo mnogo ljudi, nekateri veseli zaradi glasbe, medtem ko so bili drugi veseli zaradi alkohola. Marsikdo pa je povsem sključen slonel ob ograji, kjer se je znebil nekaj odvečnih snovi. Fani sem ponudil, če bi se usedla na klop blizu točilnega pulta, vendar je ona temu predlogu nasprotovala. Naposled se je odločila, da bi bilo najboljše, če bi se spravila za najbolj odročno mizo. Ker mi je bilo na nek način vseeno kje sediva, sem ji izrazil vso svojo podporo. Ko sva tako polna pričakovanja sedela, je prišel k najini mizi natakar in naju vprašal, s čim nama lahko postreže. Odvrnila sva mu, da ne bova nič jedla, vendar bi pa popila buteljko belega vina in pol litra kisle vode. Natakar nama je prinesel zaželeno, zaračunal, nakar je odšel k drugi mizi, saj je imel poln pladenj. To buteljčno vino mi je zelo teknilo, saj je pogrelo moje telo, še posebej želodec.Tudi Fani je uživala v njegovem žlahtnem okusu, saj so se njene oči prav veselo svetlikale. Pogledal sem okoli sebe in bil prijetno presenečen ob spoznanju, da so bili tukaj zbrani mladi in stari. Kakšne tri mize od naju so sedeli neki izgubljeni punkerji, ki so glede pitja piva bili izredno marljivi, a kar se plesa tiče togotni kot svinčeni hlodi. Natakar se je nemalo jezil nanje, saj so bili zelo zahtevni oziroma žejni kot velikanska jama.Ko sem pogledal proti omizju, kjer je bilo skupaj zbrano skorajda vse družinsko deblo, je bilo vse drugače. Stari starši so se šalili z vnuki, starši so se pogovarjali s svojimi brati, sestrami, svaki in svakinjami. Pili so malo, zato so pa kar precej jedli. Nenadoma me je prekinila Fani sredi opazovanja in razmišljanja, saj me je povabila na ples. Pogledal sem proti plesišču, nakar sem ugotovil, da je bilo prazno. Tudi glasba mi ni ustrezala, saj bi moral po njej plesati tango in prav ta ples sem zelo pomanjkljivo obvladal. Zaradi tega dejstva sem ji rekel, da moram na stranišče. Bila je vidno razočarana, zato sem jo tolažil, da bova čez nekaj minut zagotovo zaplesala. Odvrnila mi je, da je škoda, saj obožuje ta ples. Lažnivo sem jo tolažil, da bo še dovolj priložnosti. Šel sem proti stranišču, a sredi poti sem spremenil smer. Skril sem se za odrom in čakal, da bodo glasbeniki nehali igrati. Po dveh minutah so se usedli za svojo mizo, saj so bili potrebni počitka in osvežujoče pijače. Šel sem k vodji ansambla in ga vprašal, če imajo ta večer še namen igrati takšno zvrst glasbe, na kateri se pleše tango. Bil je zelo zajeten in dobrodušen možakar. Prostodušno mi je odvrnil, da bodo igrali samo tisto, česar si bodo ljudje zaželeli. Za izčrpen odgovor sem se mu zahvalil, toda nenadoma sem začel spoznavati, da mi ni nič določenega povedal. Nameraval sem se vrniti nazaj in od njega zahtevati večjo natančnost, vendar sem skrbel za Fani, saj je sedela povsem osamljena in me je po vsej verjetnosti že nestrpno čakala. Šel sem nemudoma k Fani in ji sveto obljubil, da bo naslednji ples najin. Približno po petih minutah so glasbeniki povabili goste ponovno na ples. Z velikim zadovoljstvom sem ugotovil, da bo na plesišču mnogo ljudi. Prvi ples je bil polka in prav tega sem sorazmerno dobro obvladal. Plesišče je bilo tako zelo nabito, da sva s Fani včasih drugemu plesnemu paru skočila na noge. Tu in tam so se zaslišali kakšni jedki glasovi, vendar ni bilo nič hujšega. Tudi meni je nekdo skočil pošteno na desno nogo. Od neznosnih bolečin sem zakričal in mu takoj za tem rekel, da je ignorant. Ko je bilo tega plesa konec, sem bil kar vesel. Druga skladba je bila mirna in z Fani sva se odločila za angleški valček, čeprav so se nekateri drugi pari na plesišču začudujoče odločili za foxtrot. Gneča je bila sedaj morda še večja, vendar je bil ples bolj umirjen, čeprav mnogo gibalne svobode kljub temu ni bilo. Fani sem pohvalil, da občudujem njene odločne in skrbno izpiljene korake. Nehote ji je šlo na smeh, saj so se njene ustnice premaknile povsem lahkotno. Človek bi lahko dejal, da je kar žarela in cvetela. Kot bi ji bilo nerodno, mi je nekaj trenutkov pozneje vrnila kompliment. Čeprav sem vedel, da je to bila zgolj vljudnost, sem bil vesel. Zdaj sem postal pravi plesalec, ki je sicer položil le začetni tečaj, toda kljub temu sem se počutil kot stari maček. Po končanem drugem plesu, sva se odločila še za tretjega, četrtega in celo petega, dokler glasbeniki niso šli na desetminutni odmor. Fani je bila vsa zadihana, a jaz sem komajda čakal na nadaljevanje najinega plesnega podviga. Ko je ansambel spet začel igrati, sva se z Fani odpravila in zaplesala dunajski valček. Plesišče je bilo prazno, vendar me to ni več motilo. Ko si je Fani zaželela tango nisem niti najmanj nasprotoval, saj sem bil zdaj tako samozavesten, da bi celo izvajal prevale. Ko je bilo veselice konec, sva bila oba pošteno izmučena. Začela sva ugotavljati, da sva tričetrt večera le plesala. Fani je izrazila bojazen, da se bodo posledice tega večera pokazala šele drugi dan, a sem takrat le nejeverno zamahnil z roko. S tem sem ji želel povedati, da so ljudje mojega kova zmožni še marsikaj drugega. Njej je šlo na smeh. Ko sem jo vprašal, čemu to, mi je odgovorila, da sama ne ve zakaj, vendar pa čuti, da je zelo dobre volje. Oj, ko bi vedeli, kako sem užival, dokler nisem zagledal Male z nekim visokim in suhim pobalinom! Vsaj mislil sem, da je bila ona. Nameraval sem stopiti do nje in jo spoštljivo pozdraviti, vendar je ravno takrat bila takšna huda gneča, da sem jo izgubil iz vidnega polja. Bil sem grozno pretresen. Ko me je Fani peljala domov, nisem z njo spregovoril niti besede. Vprašala me je, zakaj sem nenadoma tako zamorjen. Nisem ji bil sposoben dati zadovoljivega odgovora, moj um je v tistem trenutku namreč bil blokiran, kot da bi bil pod nekakšnim šokom. Misel na to, da sem videl Malo, a da nisem z njo izmenjal vsaj nekaj besed, me je enostavno potrla. Najraje bi jo prijel za roko in ji pogledal v čudovite sinje modre oči. Fani mi je rekla, da sva prispela, hkrati pa me vprašala, če se zares dobro počutim. Odgovoril sem ji, da naj zame ne skrbi, saj je po vsej verjetnosti samo glavobol, ki bo zagotovo prav kmalu minil. Poslovila sva se, nakar sem šel v svoje stanovanje, toda med temi štirimi stenami nisem našel svojega miru.

Od notranje napetosti me je kar razganjalo, saj sem se kar naprej moral spraševati, ali je to bila Mala ali ne. Nisem bil povsem prepričan, vendar je bila želja, da bi Malo končno spet videl, tako ogromna, da sem se kar naprej poskušal prepričati, da je ona tam zares bila. Še nadalje sem vrtal po sebi. Še sreča, da sem bil prihodnja dva dneva prost, saj v tako neprespanem stanju ne bi zmogel zahtevnega dela v službi. Na Fani sploh nisem več utegnil misliti, saj so bile vse moje misli kot uročene od druge ženske, ki nikakor ni mogla biti moja. Telefon je večkrat zazvonil, vendar slušalke nisem dvignil. To noč nisem zatisnil očesa niti za minuto.

Šele po enem tednu sem prišel malce k sebi in še to zahvaljujoč Fanini pomoči. Prišla je k meni na obisk, saj je na neki način bila zame v hudih skrbeh. Povedala mi je, da me je poskušala večkrat telefonično dobiti, vendar nisem bil dosegljiv. Zaradi tega si je mislila, da bi bilo morda dobro, če bi pogledala, kako je z menoj. Za te spodbudne besede sem ji bil zelo hvaležen, vendar sem jo prosil, če bi me lahko vsaj nekaj dni pustila pri miru. Ni bila videti užaljena, saj se je celo pošalila, da bi lahko bila celo doslednejša. Odgovoril sem ji, da bi to bila zame velika škoda, saj sem sicer rad v njeni družbi. Nadaljeval sem svoj govor z vso resnostjo, da sem pač trenutno nerazpoložen, kar pa nikakor ni njena krivda. S kazalcem mi je obšla čelo, nakar mi je rekla, da se naj popravim. Ni dajala občutka, da bi bila jezna zaradi mene. Ko sem bil spet sam, sem se lotil popravka svojega rokopisa. Nameraval sem izdati svojo drugo knjigo v samozaložbi. Nekaj je bilo kratkih zgodb in nekaj je bilo poezije. S tem se mi je precej mudilo, saj sem že imel v načrtu tretjo knjigo. Skratka, dela mi ni manjkalo, tako da mi tudi dolgčas ni moglo biti. Po petih dneh Faninega zatišja, sem jo poklical po telefonu. Ko se je oglasila, sem jo povabil na sprehod po okoliških hribih, vendar je odklonila z opravičilom, da jo je novi sodelavec povabil na kosilo. Čeprav sem se zlagal, sem ji rekel, da se veselim zanjo. Odvrnila mi je, da ni nič kaj takšnega. Zatem je pomenljivo rekla, da naj jo drugič še enkrat pokličem. Obljubil sem ji, da bom to tudi storil. Po tistem sem jo še kar nekajkrat klical, vendar se ni nikoli oglasila. Vztrajal bi, če je ne bi po naključju v mestu videl z nekim gizdalinskim možakarjem. Bila sta objeta in me nista niti opazila, čeprav sta bila od mene oddaljena le dva metra. Nanjo nisem bil niti najmanj jezen. Celo privoščil sem ji. Že pred nedavnim sem slutil, da najina zveza ni mogla imeti prihodnosti. Zdaj tega nisem samo slutil, ampak sem se tega dejstva povsem dobro zavedal. Spet sem se zagnal v delo.

V službi sem se še precej bolj razdajal kot prej. Na vajah pevskega zbora sem celo večkrat preprečil, da bi marsikateri člani postali malodušni in prenehali s pevsko dejavnostjo. Dirigent me je večkrat zelo pohvalil in obžaloval, da ni več takšnih ljudi na tem svetu. Odvrnil sem mu, da je kar boljše tako, kot je. Ponavadi se je tem besedam milo nasmehnil in rekel, da so na žalost dobri ljudje preveč skromni. Ko je to rekel, mi je večinoma kar vzelo besedo, a po drugi strani sem mu bil neznansko hvaležen za to priznanje. Sploh sem zaradi njega še bolj čutil tisto poslanstvo v sebi, da je potrebno prepire spraviti s tega sveta. Marsikdaj sem preživljal trenutke šibkosti. To se pravi, da sem se mnogokrat mislil predati negativnim strastem, a ko sem pomislil nanj, sem se nemudoma mnogo bolj zavedal svojega jaza, kot bi se sicer. Nisem želel sebe in tudi ne njega razočarati. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da sva z dirigentom le redkokdaj spregovorila kakšno besedo, saj se je z mnogimi drugimi člani tega zbora celo dobival na igro ameriškega biljarda. Če nekoga ceniš, je očitno mnogokrat prisotna osebnostna oddaljenost. Ta pa je verjetno posledica osebnega strahu, da bi bil drug človek boljši, kot si sam in na nek način mu to odliko tudi deloma na skrivaj priznaš. Na področju pisateljevanja sem bil tudi izredno ploden. Če mi je le čas dopuščal, sem napisal kakšno kratko zgodbo. Pesniških oziroma pisateljskih srečanj pa se žal nisem mogel udeleževati, saj mi čas tega enostavno ni dopuščal. Enkrat ali včasih dvakrat tedensko sva s sosedom igrala tenis. Kljub vsemu je zaradi Fani v mojem srcu nastala nekakšna praznina, zaradi katere sem se počutil zelo osamljenega. Saj sem se mnogo družil z ljudmi ali v službi, pevskem zboru ali s sosedi, toda vse te vezi niso mogle nadomestiti tistega, kar sem zapravil. Zaradi tega spoznanja sem se še bolj lotil pisanja in branja. Nikoli poprej se nisem zmogel poglobiti v filozofijo, toda zdaj sem začutil več kot samo potrebo, da obračunam s samim sabo in z okoljem. Nekako sem si moral urediti svoj um, si spletati svojo miselno mrežo.

Če bi takrat živel kot poprečni človek, meni tega sploh ne bi bilo potrebno. Živel bi v svojem okviru in dobro pazil, da se v moji notranjosti ne bi nabiralo preveč nenavadnih vprašanj, saj le-ta v človeku večinoma sprožijo potrebo, da nanje najde ustrezne odgovore. Najslabše za slehernega posameznika so tista vprašanja, ki so se nekako vrinile v miselno mrežo, v naši podzavesti, saj so sicer prisotna, vendar zanje zavestno ne vemo. Prav ta nevednost lahko marsikoga šibi, ga zmede do te mere, da pride do manjših ali večjih življenjskih napak. Ko se v nekem subjektu nabere množica vprašanj, na katera v tem trenutku ni ustreznih odgovorov, je to obeležje za vsakogar precej težavno in marsikdaj tudi neprijetno. Človekov um lahko tudi deluje v drugi smeri, kjer je malo vprašanj in na vsako se ve tudi odgovor. Če pa se že nahajamo v nevednosti, je ne poglabljamo, ampak to nevšečnost enostavno izključimo. Danes si zastavljam vprašanje, če je v eri velikih družb sploh možno ohraniti čisto mišljenje. Toliko je medsebojnih vplivanj, toliko je prisilnih poglabljanj, ogromno nezdrave konkurence in neverjetno malo potrpljenja. Nasploh je mišljenje mestnih ljudi tako zelo nabito, čeprav je mnogokrat usmerjeno na ozko področje, kot je površina nasičena s cestami in stavbami. Na naši Zemlji še obstajajo kotički, ki so nedotaknjeni, čisti. Ko danes razmišljam, pridem do spoznanja, da lahko naše mišljenje primerjamo z okoljem, ki nas obdaja. Prav iz tega bi si dovolil sklep, da je v naši notranjosti še mnogo čistih mišljenj, ki bi lahko bila rezultat medsebojnih učinkovanj. Če bi želeli te misli razkriti, bi morali biti izpostavljeni posebnim dražljajem, ki jih ne poznamo oziroma katerih se še ne zavedamo.

Kakorkoli že, zame je že bilo prepozno. V moji notranjosti je bilo toliko neoprijemljivosti, da me je že bilo strah pred samim sabo. V želji, da bi čim več vedel in da bi čim več znal, sem pretirano vsrkaval informacije iz okolja, ki jih pa nisem bil sposoben vseh razvrstiti in jih na dostojen način obdelati. Prav zaradi tega dejstva prihaja v ljudeh do efekta, da nekaj vemo, čeprav se pa te vednosti sploh ne zavedamo. V možganih nastaja odvečna napetost, ki človekovo koncentracijo precej moti. Takrat sem prebiral različne filozofe, ki sem jih izbiral po enostavnem ključu, saj sem imel temu ustrezen leksikon. Kadar sem začutil, da se je v moji notranjosti nabrala nejasnost, sem napisal krajši spis. Ko sem imel le- teh že za celo zbirko, sem poskušal izluščiti, kje se skriva problem in zakaj je do njega sploh prišlo. Če se zdaj tega spominjam, moram reči, da sem si takrat postopoma gradil svojo osebnost. Prav zaradi tega napora sem se pozneje počutil izredno krepkega in vedrega, saj nisem imel občutka, da bi bila v mojem srcu praznina, kakor pred tem. Še sam nisem vedel, kdaj sem tako rekoč zakrpal to velikansko luknjo. Končno je prišel ta srečni trenutek, ko sem v samozaložbi izdal svojo drugo knjigo, to se pravi kratko prozo in pesmi. Takrat so se nekateri literarni kritiki izredno pohvalno odzvali na to stvaritev, kar se mi je na nek način zdelo precej nenavadno. Bil sem mnenja, da je bila prva zbirka precej boljša in da bi si ta pravzaprav zaslužila več pozitivnih mnenj. Skratka, druga zbirka je bila sorazmeren uspeh, saj so celo različni časniki pisali o njej. Prav to dejstvo pa je zelo dragoceno za slehernega umetnika, saj se navsezadnje krepi njegova identiteta in s tem njegova pripadnost družbi. Nekateri znajo povedati, da so umetniki ljudje, ki niso dobro prilagojeni družbi oziroma socializirani, saj drugače razmišljajo in delujejo. Zaradi te resnice, katere se marsikdo še kako dobro zaveda, se tovrsten posameznik počuti nekako izrinjenega. Na takšnem položaju vztrajati, je za psiho več kot pogubno. Ko pa je umetnik prikazan pozitivno, denimo v javnih medijih, prihaja do protiuteži. Nenadoma spoznava, da se zdaj nahaja v središču družbe in da je njen pomembni del in ne zgolj organizem, ki se je slučajno pojavil oziroma razvil v dolgotrajnem naravnem procesu. Največja zadovoljitev slehernega človeka tiči dejansko v tem, da je samostojna celota in da se ta docela dobro integrira v sredino drugih samostojnežev. Če to ni izvedljivo, je človekov obstoj nekako ogrožen. Navsezadnje se vsi ljudje bolj ali manj intenzivno orientiramo po tem, kako nas širša družba sprejme. Ali nas upošteva kot osebnost in s tem kot pripadnike neke sredine? Če nas ne upoštevajo, se začnejo sprožati različna vprašanja, kot so:

"Kaj je z menoj narobe? Kaj je z njimi narobe? Zakaj je do tega prišlo? Je potrebno razčistiti? V primeru, da sem neustrezen, kaj lahko naredim? itd."

Čeprav sem že tudi pred objavo bil dobro vključen v družbene tokove, sem imel vedno občutek, da me soljudje trpijo zgolj zaradi tega, ker sem se pač tam pojavil. Po tej objavi pa se je v meni okrepil občutek pripadnosti, čeprav je to bil čisto simboličen akt.

Počutil sem se izredno dobro, morda celo predobro, saj bi se moje psihično stanje lahko primerjalo z evforičnostjo. V tem svojem notranjem zmagoslavju sem se usedel na balkon in pogledal v nebo. Pomislil sem, kako bi bilo lepo, če bi znal leteti. Spustil bi se do mimoidočih in jih brez besed le toplo objel, nakar bi spet odplahutal v višine neba. Še med tem, ko bi se dvigoval, bi se ljudje ozirali za menoj in si mislili:

"Takšen bi rad bil tudi jaz!"

Danes mi je popolnoma jasno, da sem prav to, kar sem si takrat zaželel, v prenesenem pomenu tudi izvedel. No, kot že omenjeno, je bilo moje razpoloženje zelo dobro in še dobro vem, kaj sem si takrat mislil: da je ni sile v tem svetu, ki bi mi lahko to uničila. Kako zelo sem se motil, saj sem drugi dan dobil pošto. Po končani službi sem šel domov. Ko sem pogledal v poštni nabiralnik, sem zagledal modro kuverto, na kateri ni bilo ne znamke ne žiga. Prav to se mi je zdelo zelo znano. Deloma sem bil vesel, toda kljub temu sem bil v hudem strahu pred ponovnim razočaranjem. Ko sem odprl ovojnico, sem bil res malo razočaran, saj to pismo ni bilo od Male, kot sem spočetka mislil, ampak od sodelavca, ki me je povabil na praznovanje njegovega 40. rojstnega dne. Prav to dejstvo me je precej potrlo, saj je že bila sama misel nanjo zelo naporna zame, to je bilo pravzaprav nekaj, kar mi je miselni krogotok presneto obrnilo na glavo. Tako zelo sem si je želel, čeprav sem se zavedal, da je s srcem daleč od mene stran in kljub temu sem vročično upal, da bi prišla k meni za vedno, a hkrati strahoval pred lastno zmoto. Pogumno sem si poskušal dopovedovati, da moram Malo enkrat za vselej pozabiti. Tisti dan sem bil kar precej jezen na samega sebe. Marsikdo bi se utegnil ob tem spraševati:

"Le zakaj se jeziti nad samim seboj?" Odgovoril bi mu: "Zato, ker sem zlovoljen zaradi svoje psihične šibkosti!"

Že toliko let nisem bil skupaj z Malo, niti je nisem videl, da bi že lahko končno izginila iz mojega sveta. Očitno se je ni bilo možno otresti, saj se je predstava o njej še nadalje trdovratno oklepala mojega ego sistema. Več kot očitno je bilo, da sem bil neke vrste suženj svojih in njenih čustev, če so bila njena morda zgolj plod moje bujne domišljije. Skratka, misel o njej ni smela osvojiti moje miselne mreže, zato sem moral takoj ukrepati. To se pravi, preprečiti sem moral določen potek miselnega procesa, ne dopustiti, da določena misel postane velikanska rana. Prav zaradi tega dejstva sem se odločil, da pojdem na sodelavčev rojstni dan in se tako pomešam med ljudi. Zaradi ponesrečene vezi s Fani sem si celo rekel, da se moram žensk izogibati psihično in fizično. Oboje bi gojil le v toliko, kolikor bi to bilo pač najbolj nujno. Tako sem se zopet odločil, da gojim do ženskega sveta samo uradne in vljudnostne odnose. Kar nekajkrat mi je tovrstna strategija zelo pomagala, čeprav le za omejeno obdobje, nakar sem zopet potonil v breznu nezdravih ali morda celo nerealnih čustev.

Tisto noč sem sorazmerno dobro spal, saj sem ob zvonjenju budilke brez težav vstal in tudi v službi sem svoje delo povsem lahkotno opravljal. Dobili smo kar nekaj novih pošiljk manjšega orodja, a v skladišču nismo imeli več prostora, tako da smo morali razvrstiti orodje pod rubriko starejšega inventarja, ki pa ga je izdelalo povsem drugo podjetje. Zaradi tega bi lahko nastalo kar precej vroče krvi, vendar smo se vsi z veliko mero zbranosti lotili reševanja tega strokovnega problema. Pravzaprav te pošiljke sploh ne bi smelo biti, že zaradi dejstva, ker je naš predpostavljeni že pred davnim časom opozoril nabavno službo, da imamo več kot dovolj orodja v našem skladišču. Lahko bi se sicer prepirali v nedogled, vendar to ni imelo nobenega smisla. Če bi delali dosledno po predpisih, bi te nove pošiljke morali zavrniti. Ker bi zaradi tega lahko prišlo do dolgotrajnih prepirov, bi vsi izgubljali ogromno energije in veliko časa, zato smo novo orodje le sprejeli. Vsi so nam bili hvaležni, nabavna služba, stranka in vodstvo njihovega in našega podjetja, a mi smo bili zato nabito polni. Ko je bilo konec službe, sem tako kot po navadi šel domov. Namenil sem se oprhati, se lepše obleči in za mojega sodelavca kupiti ustrezno darilo. Pri tovrstnih nakupih nisem imel nikoli problemov, saj sem se za določeno blago ponavadi odločil šele zadnji trenutek. Tudi tokrat sem šel v prvo trgovino s kuhinjsko posodo, kjer sem kupil kavni komplet, saj sem dobro vedel, da je moj sodelavec strastni pivec, a tudi vneti kuhar različnih vrst kave. Od tam sem šel neposredno na zabavo.

Ime mu je bilo Vani in imel je sorazmerno veliko hišo, a tudi štiri otroke in zelo prijazno ženo. Poleg dveh kakovostnih avtomobilov BMW in renault 21 je bil še lastnik manjše jahte in dveh motorjev znamke Suzuki. Sicer ni bil izobražen, saj je imel samo osem razredov osnovne šole in v službi je bil njegov zaslužek rahlo pod mojim. Drugi ljudje so se vedno spraševali o izvoru njegovega bogastva, več kot dejstvo je namreč bilo, da je bil Vani le navaden delavec. Spominjam se, da sem ga enkrat v službi vprašal, od česa je tako obogatel. Odgovoril mi je, da on sploh ni obogatel in tudi nikoli ne bo, vendar pa je svoje sposobnosti maksimalno vnovčil. Vani je bil kar veliko gobezdalo, marsikdo je zanj rekel, da ima zelo dolg jezik, vendar malo pameti. Drugi ljudje so zastopali prepričanje, in teh je bilo največ, da jeon sicer butast, vendar je tako zelo priliznjeno zahrbten, da še največji svetohlinec pred njim poklekne. Moram povedati, da o njem nikoli nisem mnogo razmišljal, saj sem ga uvrstil med ljudi, ki živijo v drugem svetu, kot je bil moj. Marsikdaj sem se z njim pogovarjal, predvsem o športu in o filmih, vendar dalje nisem šel z njim nikoli. Vani je bil nizke rasti, prekomerno suh, brez zob in brez las. Da je bil brez las, ga je kar pošteno motilo, zato je večkrat nosil tudi lasuljo, vendar se pri delu ni kaj prida obnesla, saj mu je večkrat padla na tla. Zaradi te nevšečnosti so se že začele širiti duhovito - nesramne govorice. Za njega so sodelavci govorili, da je zgrešil svoj poklic. Rekli so, da ne bi smel delati v skladišču, temveč da bi moral biti zaposlen v Holywoodu, kjer bi filmskim igralkam in mafijašem pobiral njihove lasulje. Takrat ne bi več imel časa za svojo. Ko je ta žgečkljivka prišla Vaniju na uho, je med delovnim časom pri priči prenehal nositi lasuljo. To je bila morda njegova napaka, saj so se zdaj z njega še bolj norca brili. Rekli so, da je dobil službo v Holywoodu, vendar ga njegova žena ne pusti tja, ker ima tudi ona težave s svojo lasuljo. To ga je zelo razkačilo. A ko je rekel, da si bo kupil nov avto znamke Opel vectra so vsi drugi od zavisti utihnili. Nič več ga niso zafrkali kot pobiralca lasulj, ampak so mu pripisali sodelovanje z nevarnimi kriminalci.

Skratka, znašel sem se na njegovi zabavi, kjer sem videl ogromno ljudi, vendar sem bil od sodelavcev le jaz prisoten. Vanija in ostale sem spoštljivo pozdravil, nakar sem ga vprašal, kje so ostali sotrpini. Zmajeval je z glavo in mi zatrdil, da niso prišli zaradi tega, ker jih ni povabil. Vprašal sem ga, zakaj neki je mene povabil, saj si niti nisva tako zelo blizu. Prikimal mi je in dodal, da so pač drugi nevzdržno zavistni in si zato vabila niso prislužili, mene pa sicer zelo spoštuje, že zaradi tega, ker se še nikoli nisem pošalil na njegov račun. Moram reči, da sem bil takrat nemalo ganjen. Pripisal mi je odlike, ki so jih mnogi drugi ljudje ocenjevali kot hladnost ali celo kontaktno revnost. V tovrstni družbi je namreč vedno vladalo pravilo: ko vsi nekoga besedno obdelajo, moraš enostavno sodelovati zraven. V primeru, da se od tega pravila oddaljuješ, ali celo še huje, da temu nasprotuješ, se izpostavljaš nevarnosti, da postaneš neke vrste izobčenec. Se pravi, Vani me je povabil iz hvaležnosti, kot človeka pač, ki je vreden vsega spoštovanja. Ko bi vedeli, kako mi je v tem trenutku to priznanje prišlo prav. Moja duša je dobesedno kričala po nekakšnem zdravilu za psihično uravnovešenost. Sprehajal sem se po sobah in po vrtu, se pravi vsepovsod, kjer so bili ljudje. Natančno sem jih opazoval in prišel do zaključka, da niso krojeni po mojem okusu, saj so se mi zdeli precej nenavadni. Nasploh ženske so bile za moje pojme zelo prostaške in prepolne libidne energije. Na vsakem koraku so preveč očitno poudarjale svojo ženskost. Ne da mi ne bi bilo to všeč, ampak me je njihovo obnašanje spravljalo v zadrego, saj nikakor nisem bil vajen tovrstnih žensk. Ker sem začutil, da se na tem področju ne bom zadovoljivo znašel, sem se odločil posvetiti moškemu delu družbe. Toda ti so se največ pogovarjali o nekih nerazumljivih poslih. Ko sem zagledal Vanijevo ženo, sem se odločil, tam poskusiti svojo srečo. Zelo vljudno sem jo nagovoril in ona mi je zelo prijazno odgovorila. Da bi pogovor med nama bolje stekel, sem se ji zlagal, kako zelo mi je ta zabava všeč. Povrhu tega sem jo še pohvalil za dobro organizacijo. Na te besede se mi je prisrčno zahvalila, nakar mi je rekla, da mi pa ne more verjeti. Menila je, da ljudje kot jaz ne spadajo semkaj. Tudi za svojega moža je bila prepričana, da je hudo zdrsnil v to sredino brezdelnežev.

Bil sem rahlo začuden nad njeno izjavo, čeprav sem ji moral vsaj delno pritrditi. Zato sem ji odkritosrčno rekel, da se mi ti ljudje zdijo presneto čudni. Njegova žena je nadaljevala z govorom in mi pripovedovala, da se je vse skupaj zelo nedolžno začelo. Sprva je v popoldanskem času prevažal samo delavce na črno na različna gradbišča, malo pozneje pa tudi poslovneže. Njej se je že od samega začetka čudno zdelo, le od kod njen mož zasluži toliko denarja, a pozneje ji je končno priznal, da je neke vrste prevoznik za neprijavljeno podjetje. Prijela me je za ramo in me vprašala, če vidim vse te ženske. Zatrdil sem ji, da bi jih človek še iz Mount Everesta prepoznal. V zaupnem tonu mi je rekla, da njen mož vse te ženske prevaža na delo in z njega. Ob tem stavku so se ji vlile solze. Bila je vidno razočarana, zato sem jo mislil tolažiti s tem, da sem ji govoril o dobrem srcu njenega moža. Zaradi teh toplih besed mi je bila zelo hvaležna, podarila mi je lep nasmešek in me vprašala, če želim kaj posebnega popiti. Odvrnil sem ji, da ne, saj bi navsezadnje že moral biti doma. Nadvse prisrčno sva se poslovila. Šel sem še do njenega moža, pohvalil njegovo zabavo in se mu opravičil, da moram iti domov, ker me je čakalo nekaj ustvarjalnih uric. Obraz se mu je zasvetil, saj je bil seznanjen s tem, da pišem pesmi in zgodbe. Želel mi je mnogo navdiha, hkrati pa obžaloval moj prezgodnji odhod. Poslovila sva se skorajda kot stara prijatelja. Nenavadno, toda po krajšem pogovoru z njegovo soprogo sem gledal nanj precej drugače. Čeprav je imel precej več imetja in denarja kot jaz, mi ga je bilo žal. Pomislil sem, uboga para želi le najboljše za svojo družino in verjetno mu je mnogokrat zelo težko prenašati vse te odvratne ljudi iz podzemlja. Po eni strani sem ga nehote primerjal s samim seboj. Mislil sem, češ, ta človek je želel le normalno in srečno živeti kot jaz nekoč, vendar je ob tej močno izraženi želji padel v krožnico nenormalnega bivanja.

Prav ... "

Ob tej izrečeni besedi je gospod Melhior zakašljal, kot da bi me želel prositi za daljši oddih. Ponudil sem mu, da bi prekinila njegovo pripoved, saj me je doma že čakala žena, ki moje pretirane zamude zagotovo ne bi bila vesela. Zaradi tega predloga mi je bil zelo hvaležen. Povedal mi je še, da se je zelo utrudil ob pripovedovanju svoje življenjske zgodbe, saj že vrsto let ni toliko govoril kot prav ta dan. Vprašal sem ga, če bi se lahko zopet dobila čez dva dni. Prostodušno mi je odvrnil, da lahko.

Ne vem kako to, toda ta človek mi je nekako prirasel k srcu. Nisem še poznal globljega razloga za to, vendar sem bil pripravljen to dognati. Po dolgem času sem se srečal s človekom, ki sem ga lahko preko svojih meril ovrednotil kot sebi enakega. Toda kako? Ta človek je bil klošar in vse do sedaj tovrstnih ljudi nisem maral. Celo zelo sovražil sem jih oziroma bolje rečeno preziral, da bi jih najraje videl v košu za smeti, še preden bi jih utegnil pogledati. Le kaj je bilo na njem? V njem je morala biti neka sila oziroma energija, ki je bila zelo podobna moji. Ko sem tako razmišljajoč šel proti svojemu domu, me je celo imelo, da bi šel nazaj po njega in ga povabil k sebi domov. Ker nisem mogel verjeti lastnim mislim, sem se začel spraševati, če sem še zdrav, saj so tovrstni vzgibi bili zame že dolgo tuji. Ko sem prišel domov, me je žena hudo oštevala zaradi tega, ker me pač ni bilo niti na kosilu niti na večerji. Prav to se ji je zdelo zelo nenavadno. Ko pa sem ji po pravici povedal, kaj je bil glavni vzrok moje odsotnosti, se temu ni niti najmanj začudila. Žensko je mnogokrat težko razumeti, nasploh pa, če je s teboj že vrsto let poročena. A na nek način je bila prav ona kriva, da sem tistemu potepuhu ob najinem prvem srečanju v klobuk vrgel nekaj drobiža. Potožil sem ji o svojih strahovih, a ona mi je takrat svetovala, da naj grem v mestno središče, kjer naj bi obdaril prvega brezdomca, rekla je še, da to prinaša srečo. Ubogal sem jo, vendar niti v sanjah nisem mislil, da bom tako hitro kakšnega brezdomca našel, kaj šele da bi spregovoril z njim. V mojih podjetjih so bili zaposleni visoko cenjeni strokovnjaki in z marsikom od njih nisem spregovoril niti besede, ker sem jih pač imel za prenizke, za ljudi pač, ki so premalo vredni. Ali je možno, da je človek zmožen razumeti drugega človeka, čeprav je sicer prekomerno oholega in nadutega značaja? Zdaj ne samo, da sem spregovoril z njim, ampak sem ga celo želel ovrednotiti kot sebi enakovrednega. Deloma sem si želel prav to, a v meni se je kljub temu nekaj močno upiralo. Svoje osebnosti nisem želel, kar tako zrušiti v nič, saj sem jo leta in leta gradil. V končni fazi sem si moral priznati, da sem v vseh teh letih svojega poslovnega vzpona čutil neverjetno močno potrebo po identifikaciji z nekom.

Pravzaprav sem se vsa ta leta le razlikoval od drugih ljudi, saj sem bil vedno sposobnejši, bistroumnejši, hitrejši, močnejši, lepši, bogatejši, skratka več vreden od vseh ljudi na tej Zemlji. Toda zakaj si potem nisem kot identifikacijski objekt izbral kakšnega direktorja, filmskega igralca, politika, ženo ali celo samega papeža? Začuda, nihče od teh ni bil vreden primerjave, a tistega izgubljenca sem morda celo vzljubil. Ker tega nikakor nisem mogel razumeti, sem se namenil prav to uganko razkriti. Neka skrivnostna sila me je k njemu neverjetno močno vlekla, saj sem si nemudoma poželel z njim spregovoriti oziroma mu bolje rečeno prisluhniti. Tako razmišljajoč, sem se odpravil spat z namenom, da zaspim za čim dlje.

Druga nebesna smer

Spal sem neverjetno dobro in dolgo. Ura je že bila deset in zajtrk je bil že pripravljen. Pri mizi je že sedela soproga in na mizi sem zagledal dve mehko kuhani jajci, štiri obložene kruhke z medom, dva kozarca in en liter pomarančnega soka. Bil sem tako zelo razpoložen, da sem mislil svoj jutranji obed začeti kar pri soprogi, a ona me je le odrinila. Ker pač tokrat na tem področju ni bilo uspeha, sem se nemudoma zagnal v tisto, kar mi je ostalo. Vprašala me je, če nameravam iti v službo, toda odgovoril sem ji, da bom imel cel teden dopust. Ko sem vse pojedel in popil, sem ženo poljubil, nakar sem šel v svojo sobo, kjer sem se ukvarjal z drobnim modelarstvom. Izdeloval sem manjše figurice, letala, ladje, avtomobile in še marsikaj drugega. Vedno kadar mi je le čas dopuščal, sem se zatekel tja. Lahko sem bil besen, naveličan ali žalosten, toda vedno, ko sem bil vsaj kakšno urico v delavnici, mi je šlo takoj boljše. Bil je to čas, ko sem delal na novem projektu. Pravkar sem dokončal serijo letal iz druge svetovne vojne. Zdaj sem sestavljal svojo domišljijsko počitniško naselje. Ko sem že kakšno uro aktivno delal, je na vrata potrkala soproga, nakar mi je sporočila, da je kakšne tri ure ne bo domov, saj ima namen iti v kopališče. Povabila me je zraven, a rekel sem ji, da še imam namen ustvarjati. Preden se je poslovila, me je še pohvalila, da sem pač možakar, ki je zelo vztrajen in pameten. Malo za šalo, malo za res sem še polglasno dodal, da je lahko ponosna name. Nasmehnila se mi je, nakar se je poslovila. Ko sem prenehal z modelarjenjem, sem šel na verando in se ulegel na ležalnik. Malomarno sem stegnil roke in pogledal na svojo uro. Nenadoma je zazvonilo. Po malem jezen sem vstal in stopil do vhodnih vrat. Pogledal sem na monitor, ki je bil pritrjen nad vhodnimi vrati in na njem sem prepoznal nekega možakarja mlajših let. V desni roki je držal ceneno aktovko, medtem ko je pod levo pazduho imel nek zvitek papirjev. Bil je visoko raščen, koščen, podolgovatega obraza, izrazito močnih obrvi, majhnih oči, a sredi čela je imel ogromno brazgotino. Mislil sem si, da je zagotovo trgovski potnik. Za trenutek sem se zamislil in ob tem mi je šlo neverjetno na smeh. Spomnil sem se časov, ko sem se vedno razburjal zaradi teh akviziterjev. Bolj sem se jezil, večkrat so me prišli obiskat. Nekateri so mi poskušali prodajati sesalnike, brivnike, gramofone, kamere, medtem ko so drugi poskušali prodati čistilna sredstva, knjige in celo pustne maske. Ko bi vedeli, kako sem se zaradi njihove vsiljivosti jezil!? Toda pride čas, ko se mora človek zaustaviti in si reči, da je potrebno nekaj korenito spremeniti. Prav to sem tudi storil.

Preden sem možakarju odprl, sem pripravil vse potrebno, saj sem imel ob vhodnih vrat avtomat za pijačo in celo majhen hladilnik, v katerem je vedno bil kakšen prigrizek. Na desni strani sem si za tovrstne priložnosti pripravil še barski stolček. Odprl sem gospodu in ga prijazno pozdravil. Veselo mi je odzdravil. Preden sem mu dal dovoljenje za govor, sem se usedel na stol, iz hladilnika vzel obložen kruhek in nekaj pomarančnega soka iz tetrapaka. Sploh ga nisem poslušal, ker me njegovo govoričenje sploh ni zanimalo. Prodajal je neko tretjerazredno kuhinjsko posodo, za katero je trdil, da je prvorazredna. Povsem umirjeno sem jedel svoj obložen kruhek in vsake toliko časa izzivalno srkal s slamico, ki je bila zapičena v tetrapak, v katerem je bil okusen sok. Vročina je bila izredna, a možakar se ni dal motiti. Znoj je kar v potokih lil z njegovega čela, tako da si ga je moral večkrat obrisati. Revež je že imel popolnoma suha usta. Nekajkrat je svoj govor prekinil in me vprašal, če sem se že odločil za nakup, vendar sem mu vedno znova zatrdil, da sem neodločen, da si ne upam in da bi morda drugič. Možakar se je trudil in trudil, a uspeha ni bilo. Nagajivo sem ga pogledal in poslušal, nakar sem strateško malce prigriznil in popil. Ko je bil videti že precej izčrpan, me je vprašal, če imam morda kakšno hladno pijačo v hladilniku. Odvrnil sem mu, da bom pogledal, nakar sem dodal, da je pijače na žalost že zmanjkalo. Razočarano me je pogledal. Kot da bi se nenadoma nečesa spomnil, sem mu ponudil, da lahko dobi sadno pijačo in koka kolo iz avtomata zraven vhodnih vrat. Veselo je sprejel ponudbo. Nenadoma sem okleval, nakar sem se pretvarjal, kot da bi mi bilo zelo nerodno. Vprašal me je, v čem je problem, a odvrnil sem mu, da mi mora dati nekaj drobiža, če hočeva priti do zaželene pijače. Odgovoril mi je, da je to najmanjša prepreka, nakar mi je v roko stisnil nekaj kovancev. Kovance sem vrgel v avtomat, nakar sem počakal, da se plastična čaša napolni s pijačo. Akviziter je bil očitno zelo žejen, saj si je zaželel še en kozarček limoninega soka. Z veseljem sem mu ustregel, saj sem ob tem opravilu celo nekaj zaslužil. Ko je popil, se mi je lepo zahvalil, nakar je povsem izčrpan in zamišljen hkrati zapustil moje vidno polje. Uboga para je zagotovo več kot pol ure stala tukaj in poskušala nekaj prodati, kar je že vnaprej bilo obsojeno na neuspeh. Ob vsem tem si je ta gospod moral pri meni kupiti še pijačo. Namesto da bi mi on prodal svoj artikel, sem mu jaz prodal pijačo, ne da bi od njega kupil eno samo drobtinico. Nenadoma sem postal radoveden, saj sem hotel odpreti avtomat in pogledati, koliko denarja sem na račun teh hišnih prodajalcev v zadnjem letu že zaslužil. Ker se mi ni ljubilo preštevati kovancev, sem idejo nemudoma opustil. Ta "akviziterski" avtomat za pijačo je bil moj veliki izum, saj sem na takšen način kompenziral svoj odpor do njih. A očitno se je kaj hitro raznesla govorica, da sem slab kupec in povrhu tega še njihovemu rodu zvabljam denar iz žepa. Od uvedbe posebnega pristopa do njih in avtomata za pijačo, so čedalje redkeje prihajali na moj dom. Je pač tako v življenju, prej sem se jaz razburjal zaradi njih, a zdaj so verjetno oni nejevoljni, ko me zagledajo. Sicer sem bil zelo dosleden glede svojega prostega časa, saj sem menil, da je vsaka sekunda dragocena in da ne sme iti nobena v nič. Toda tem akviziterjem bi lahko prisluhnil vedno znova v nedogled ter občudoval njihove govorniške akrobacije.

Šel sem nazaj na teraso, se spet ulegel na ležalnik, nakar sem za nekaj časa zaspal. Ko sem se po krajšem dremežu prebudil, sem nehote pomislil na tistega brezdomca. Neka tako rekoč skrivnostna sila me je vlekla k njemu. Nekako sem si ga zaželel, saj sem zelo užival ob njegovi pripovedi. Zdelo se mi, da je sleherna njegova beseda razkrivala mojo osebno uganko. Morda je on celo poosebljal tisto, česar sem se pravzaprav najbolj bal - propada. V tistem času sem se počutil nekako izoliranega, kljub dejstvu, da sem bil v poslovnem svetu na vrhu vseh možnih vrhov. Nekako sem čutil, da me s tem človekom vežejo še druge psihične sorodnosti. Znova in znova sem si zastavljal isto vprašanje: Zakaj on?

Kaj ima njegovo življenje opraviti z mojim? Radovednost je pognala v tek že marsikatero kolo in napolnila možgane z informacijami, možgane, to zmes želja in strahov, ki iz pričakovanja splete mrežo novih. Poznati prihodnost je že od nekdaj pomenilo več, kot pa izrecna želja alkimistov, da iz navadnega kamna naredijo zlato. Neoziraje se, kaj in kdo smo, vsi težimo k razrešitvi nerazrešljive uganke, saj želimo z omejeno intepretacijo preteklosti zajeti vse procese, ki jih še ni. Povsem neupoštevajoč dejstva, da nas vodijo strahovi in želje iz ozke odprtine.

Naslednjo jutro sem se prebudil srečen. Ti trenutki niso pogosti, saj človek večinoma podoživlja uro prebujanja kot nekaj čisto samoumevnega, vendar je prav takrat bilo drugače. Nekaj podobnega sem občutil tudi takrat, ko sem bil s svojo sedanjo soprogo zmenjen za večerjo. To so bila obdobja, ko sva se šele spoznavala. Med nama so že bila čustva do nasprotnega spola, ki jih do tega gospoda brezdomca seveda nisem čutil, toda kljub temu sem se ga prav veselil. Bil bi pripravljen prepešačiti tudi sto kilometrov, samo da bi se lahko z njim pogovoril. V svoji notranjosti sem na nek način občutil strah, saj sem upal, da je gospod Melhior še med živimi. Tem brezdomcem se mnogokrat kaj hudega pripeti, saj živijo od danes do jutri. Dan poprej se denimo vinjeno sprehajajo po mestnih ulicah, medtem ko sredi noči zmrznejo v snegu ali pa jih povozi kakšen drveči avtomobil.

Ko človek včasih pomisli, kako zelo je utrujen, kako ga boli glava, kako zelo je naveličan vseh ljudi in tudi življenja, se v nekem trenutku razblinijo vsa ta depresivna občutja, samo zaradi prihoda neke osebe. Nihče ne ve zakaj je tako. Včasih se mi zdi tako, kot da bi človek bil nekakšen poštar energije, da v tistem trenutku prihaja prav zaradi tega, da bi drugega človeka napolnil z njo. Vendar moram poudariti, da ne vsakega, ampak samo določenega. Vesoljni energijski zakoni pač tako delujejo. Mnogokrat si zastavljam vprašanje, zakaj mora nekdo umreti, medtem ko nekdo drug živi še eno življenje? Čedalje bolj se oklepam prepričanja, da je vse prešteto in ko se določena razmerja spremenijo, se vse skupaj pretehta in sešteje. Ko na enem nivoju nekaj manjka, mora iz drugega priti energijski paket, ki bo zapolnil to praznino. V primeru, da pa ne pride, določena dimenzija lahko izgine, medtem ko se nekje drugje druga okrepi ali pa nastane nova možnost, ki je lahko novi svet ali pa tudi ni. Kakorkoli že, poželel sem si energijski paket, novo moč, nova stremljenja in njega, ki je skrival morda vse to v svoji biti. Oblekel sem si svojo najlepšo trenirko, nakar sem se središču mesta v počasnem teku približal. Ker ga na tistem mestu še ni bilo, sem se usedel v bližnjo kavarno zraven okna, kjer sem oprezal, da bi zaznal njegov prihod. Ura je že bila enajst in čakal sem že več kot trideset minut, vendar me to ni motilo. Bolj me je skrbelo to, da bi se njemu kaj ne zgodilo ali pa da zaradi kakšnega drugega razloga ne bi mogel priti. Čakal sem in čakal, a nenadoma sem ga zagledal. Bil sem tako navdušen, da sem pritekel iz kavarne in svojemu novopečenemu znancu burno pomahal kot najboljšemu prijatelju iz otroških let. Melhior me je prepoznal in mi zadržano, a kljub temu vljudno odzdravil. Zdel se mi je kot šolarček in modrec hkrati. V svojem zanosu sem čisto pozabil na svoj položaj in ga celo objel. Kaj takega se mi ni zgodilo že najmanj dvajset let. V letih zakonskega življenja mi je žena večkrat rekla, da bi moral bolj izražati svoja čustva. Nenadoma mi je zaradi tega postalo malo nerodno, zato sem se gospodu Melhioru nemudoma opravičil. Nič ni porekel k temu, ampak je z otroško nebogljenostjo in starostno modrostjo pogledal v tla, nakar se je ozrl v sinje nebo. Pomislil sem, da ta človek že ne more biti klošar. Če bi bil, bi ga preziral, če ne celo sovražil. Boril sem se zelo intenzivno s to mislijo, celo do takšne mere, da sem mu mislil kupiti stanovanje. Želel sem si reči, da nima več statusa brezdomca. Po moji oceni bi to velikodušno ponudbo verjetno odklonil, saj se mi je zdel preveč čist v duši in na nek filmski način preveč ponosen. Kako je to mišljeno, na nek filmski način?

To je neke vrste ponosa, ki ga v realnem življenju le redkodaj srečujemo. Ko gledamo takšnega junaka na filmskem platnu, nam je zelo simpatičen, vendar ko ga vidimo v vsakdanjem življenju, ga niti ne prepoznamo ali pa se nam zdi nor in odvečen. Mislim, da sem ga takrat povsem prepoznal, saj se mi je zdel neke vrste redkost, toda več kot dragocen kamen ali redka znamka. Bil je neke vrste človek, ki se v stotih letih pojavi le v petih, morda kvečjemu šestih izvodih. Ko govorimo o geniju, moramo imeti v vidu človeka, ki se v toku svojega življenja nenehno spreminja. V njegovi notranjosti se prepletajo hudi boji med smotrnostjo in nesmotrnostjo, med redom in neredom, med ljubeznijo in sovraštvom, med intelektualnim in nagonskim, med asketizmom in spolno prepotentnostjo, skratka med pozitivnim in negativnim oziroma med dobrim in zlim. Več tovrstnih sil utegne spoznati v svojem življenju, bolj se približuje razkrivanju velike vesoljne uganke. Včasih se lahko zgodi, da genij zapade nizkim strastem in na tem področju tudi ostane, a marsikdaj se genij nad vsem tem dviguje, rešen mnogoterega zla in okrepljen v dobroti.

Tako razmišljajoč, sem pogledal svojega novopečenega prijatelja. Če v svojem življenju srečujete le takšne ljudi, ki imajo v glavi samo dvoje ali troje stvari, vam to lahko zelo presede. Nenadoma si poželite človeka, ki je izjemen, ki je drugačen od vseh drugih. Na takšen prikrit način morda skrivate svojo drugačnost. V tistem obdobju sem se zares čutil drugačnega, kar sem v končni fazi tudi bil. Bil sem drugačen, vendar si tega nisem želel, čeprav sem vseskozi k temu usmerjal svoje sile. Paradoksalno, vendar resnično. Vedno sem si želel biti najmogočnejši, najbogatejši, najpametnejši, vendar sem vedno želel okoli sebe imeti ljudi. Sicer ne vsakogar, ampak vsaj posameznike, ki so se vsaj približno lahko merili z mojimi vrednotami. Ko pa človek nekega dne krepko preseže materialni nivo vseh drugih, postaja tako še v svojih krogih največji čudak. Razlikovati se od drugih, je nujnost, a prevelika razlika je lahko nož v hrbet lastni eksistenci. Gospoda Melhiorja sem ogovoril, saj sem bil radoveden na nadaljnji razplet njegove zanimive življenjske zgodbe. Nekako sem slutil, kot že omenjeno, da se dotika mojega življenja, mojega čustvovanja in razmišljanja. Da nekemu tujemu človeku pripoveduješ o svojem življenju, je potrebna velika mera poguma. Drugi ljudje znajo povedati, da moraš biti malce naiven in zamračen, toda za Melhiorja ni veljalo ne eno ne drugo. Ni bil zamračen in tudi naiven ni bil, vendar je bil zelo pogumen. Prav zaradi tega dejstva bi lahko za njega kvečjemu rekli, da je bil drugačen. Največji greh bi bil tovrstnega človeka ovrednotiti s sicer veljavnimi človeškimi merili. Njegov značaj je bil samo podoben poprečnemu človeškemu, vendar še zdaleč ne enačajen. Njegova pojava je bila na nek način večni opomin človekovi umski kratkovidnosti. Bil je predhodnica nekega novega obdobja, ki bo morda šele postalo resničnost, ko bo v celotni naravi močneje izražena tendenca k ravnotežju, ko se bo večina predhodno nasprotujočih si sil uskladila. Po nekaj trenutkih tišine sem gospoda Melhiorja zaprosil, če bi lahko nadaljeval s svojo pripovedjo. Ker sem se zavedal, da mu kratim dragocen čas, sem mu dal plačilo, da bi si lahko privoščil topel obrok. S prijaznim glasom mi je odvrnil, da njegov čas ni dragocen, ker ga ima toliko na razpolago, da bi ga lahko zares razprodajal. Z zelo nazorno kretnjo mi je dal vedeti, da ne potrebuje plačila. Priznal mi je, da zelo rad pripoveduje svojo življenjsko zgodbo. Rekel je, da se v njegovi notranjosti nahaja mnogo težkih spon, ki so ga že leta kovala v grenkobno pasivnost, zaradi česar je hudo trpel, vendar se zdaj počuti že mnogo bolje. Izrazil je celo mnenje, da je on pravzaprav tisti, ki meni nekaj dolguje. Kljub temu pa ni zamudil priložnosti, da se mi zaradi mojega plačila ne bi lepo zahvalil. Predlagal mi je, da bi malce pozneje začela s pripovedjo, saj si je imel namen kupiti kaj toplega za pod zob. Rekel sem mu, da naj se ne pusti motiti, nakar se je odpravil v restavracijo. Po približno dvajsetih minutah se je vrnil in se mi opravičil, da je trajalo tako dolgo. Njegovo opravičilo sem sprejel in mu hkrati ob tem izrazil svoje razumevanje njegovega problema. Melhior je še dvakrat globoko zajel zrak, nakar je začel s pripovedjo natanko tam, kjer je pred dvema dnevoma prekinil:

"... Prav to dejstvo je v naši miselnosti tako zelo močno vkoreninjeno, da le redko kdo živi normalno življenje. Vsi živimo nenormalno, čeprav si želimo drugače. Vsi živimo slabo in v težkih razmerah, čeprav si želimo boljše. Ko sem se odpravil proti svojemu domu, sem si včasih sredi poti premislil in šel k reki. Od tam sem tudi lahko šel domov, vendar je to bila tako rekoč podaljšana pot. Ponavadi sem šel do vode, namakal svoje roke v njej, pogledal v daljavo in tako strmeč obstal za kar nekaj časa. Ko sem se končno tega le neveličal, sem šel domov. A takrat se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kakšen kilometer od mojega stanovanja sem našel pod cestno razsvetljavo manjšo barvno fotografijo. Sklonil sem se, da bi bolje videl, kdo neki je na njej upodobljen. Spoznanje je bilo kruto, saj nisem mogel verjeti lastnim očem. Na fotografiji je bil upodobljen ljubek ovalen obraz, vendar brez las. Se pravi, da je ženska na sliki bila plešasta. Ta ženska na sliki je bila sicer na las podobna Mali, toda ona navsezadnje ni bila plešasta, saj je imela zelo bujno lasišče. Z Malo že več let nisem govoril, niti je nisem videl, tako da bi bilo pravzaprav mogoče, da si je mordapostrigla lasišče. Morda pa je med tem časom zbolela, zaradi česar so ji izpadli vsi lasje. Začela me je objemati groza. V moji notranjosti je zopet kipelo. Vso pot do doma sem se poskušal prepričati, da ta oseba na fotografiji ne more biti Mala. Poskusil sem se tolažiti, vendar sem čedalje bolj verjel, da je Mala zdaj plešasta. Ko sem prispel do svojega stanovanja, sem mislil sliko raztrgati in koščke vreči na stopnišče, vendar sem si še zadnji hip premislil. Ko sem zaprl vrata za seboj, sem prižgal luč, nakar sem se usedel za kuhinjsko mizo in si predse položil tako rekoč njen obraz, za katerega sem ali pa tudi nisem želel, da bi bila ona. Ko sem že dve uri tako strmeč sedel in razglabljal o tem, ali imam prav ali ne, sem si nenadoma moral priznati, da sem čedalje manj prepričan. Ko sem že mislil, da sem popolnoma prepričan, sem nameraval iti spat.

Medtem ko sem vstajal, je dvom postajal vse močnejši, tako da sem se počasi usedel nazaj na stol. Bilo je pošastno. Kdor si kaj takega ni izkusil, niti približno ne more vedeti, kako pekoče je takšno psihično stanje. Tovrstno miselno tavanje vsakomur odsvetujem in ga tudi nikomur ne privoščim. A k sreči tudi takšni črni trenutki v življenju niso večni, saj minejo takrat, ko to najmanj pričakujemo. Ko sem se proti jutru prebudil, sem spoznal, da še do svoje postelje nisem utegnil priti. Bil sem zmečkan kot kos papirja v košu za smeti, zato sem šel v kopalnico, kjer sem se osvežil in očedil, saj sem že čez pol ure moral iti v službo. Kako zelo sem sovražil takšne stresne in utrudljive dneve. Ko sem se ozrl na fotografijo, ki je še vedno ležala na mizi, sem prišel do zaključka, da obraz na njej še zdaleč ni Malin. Nenadoma me je popadla tako velika jeza, da sem fotografijo nemudoma raztrgal. V tistem trenutku sem se počutil boljše, a kakšno uro pozneje mi je postalo tako zelo žal za tisto, kar sem naredil, da sem se povsem po nepotrebnem in predvsem zaradi nepazljivosti do krvi ugriznil v jezik. Moral sem glasno zakričati. Sodelavci so me začudeno pogledali in Maks si je drznil dati opazko, da je zopet nekdo požrl svojo besedo. Nekaj trenutkov me je izzivalno gledal, v upanju, da se bom odzval, vendar se nisem. Gledal sem le v tla in opravljal svoje delo. Zavedal sem se namreč, da bi bil pečen za danes in za tri dni vnaprej, če bi se odzval na to zbadljivko. Prav za tovrstne žgečkljive pustolovščine nisem imel niti časa niti energije. Ves čas mi je po glavi le rojila misel o tem, kdaj bo konec službe in kdaj bom lahko prišel do svojega zasluženega počitka. Ko je bila ura dve, sem v sebi začutil pravcato olajšanje. Vsa nepotrebna napetost, ki me je bremenila in mi grenila vsakdanjik, je v tistem trenutku popolnoma popustila, saj sem občutil le še prijetno utrujenost. V tistem trenutku tudi na svojo ljubezen, če bi to lahko tako imenovali, nisem več mislil. Z urnimi koraki sem se odpravil domov, a nenadoma se mi je zazdelo, kot da sem slišal njen glas. Dopovedovati sem si poskušal, da se mi hudo blede, nakar sem hojo nadaljeval tako dolgo, dokler nisem prispel do svojega stanovanja. Ne da bi se pokril, sem se kar oblečen ulegel na posteljo, nakar sem nemudoma zaspal. Spominjam se, da sem takrat tako zelo trdno spal, da sem se prebudil šele proti jutru. Deset minut za tistim je pozvonila budilka. Kakšno življenje, sem si mislil, komajda sem šel spat, pa že moram spet v službo. Kot da bi nekaj treščilo vame, sem se spomnil, da sem predhodni dan popolnoma pozabil na pevske vaje, kar se mi je v vseh teh letih prvič zgodilo. Pogledal sem se v ogledalu, nakar sem prišel do spoznanja, da sem povsem zaraščen. Potreben bi bil poštenega britja, vendar za to nisem imel več dovolj časa, saj sem moral iti v službo. Čeprav sem takrat spal štirinajst ur, sem se počutil izredno zdelanega, začel sem se spraševati, če sem še sploh med živimi. Ves red, ki sem ga v svoji notranjosti leta in leta gradil, se mi je zopet zrušil kot stavba, na katero so vrgli sto in sto ročnih bomb. Bil sem malodušen, jezen, žalosten, bojazljiv in še marsikaj drugega zraven. To so bila nekakšna vmesna stanja, ki jih vsebinsko le s težavo določimo.

Tako uravnan sem šel zopet v službo. S sodelavci sem se pogovarjal le najnujnejše in še to v okviru službenih dolžnosti. Nikakor mi ni bilo do pogovora, saj se mi še svetlikalo ni, kaj bi sploh lahko povedal. Moj um je bil popolnoma izčrpan, moje telo je bilo izžeto, jezik pa zlepljen z nebom. Še okus v mojih ustih mi je bil odvraten, nos sem imel zamašen, moje oči pa so me tako zelo pekle, da sem pred sabo videl zgolj mozaike. Če danes pomislim, si rečem, da je to bilo huje kot pred enim mesecem, ko sem bil pet dni brez hrane. No, tudi ta delovni dan je minil, tako da sem šel olajšan domov. Vse je bilo podobno kot dan poprej, toda ko je budilka zazvonila, sem se počutil zelo spočitega. Z vstajanjem ni bilo težav, prav nasprotno, tisto jutro sem se počutil tako sveže, kot da bi hodil po vzmeteh. Služba je hitro minila, s sodelavci sem se dobro sporazumel, saj sem bil tisti dan za šale presneto dojemljiv. Neverjetno, toda resnično, kakšni preobrati včasih človeka spremljajo na njegovi življenjski poti. Med slabim in dobrim počutjem je le tanka stena, toda ko se počutimo slabo, se nam zdi ta debela, kot sto jeklenih sten. Prav tako, ko se nahajamo v stanju veselja, niti pomisliti nočemo na nesramno resnico, da bi to utegnilo biti minljivo. Ko pa se počutimo slabo, si hitro poželimo drugačnega počutja.

Minil je kakšen mesec, ko sem izdal svojo tretjo knjigo. Tokrat so to bile kratke zgodbe. Štirinajst dni po tistem sem bil priča izredno sladkih odmevov. Moja dobra volja se je še stopnjevala. Ko pa se je pojavil časniški članek, ki me je postavljal ob bok O'Neala, Canettija, Camusa, mi je skorajda pregorela varovalka. Namreč, če človeku popustijo zavore za dobro voljo, je to prav tako nevarno, kot če ti popustijo za slabo voljo. Oboje je lahko pogubno ali vsaj nevšečno. Ta dan sem šel ven, zaljubljen v svoje življenje, pripravljen, da objamem ves svet. Na poti do igre in zabave sem srečal neko zelo privlačno žensko srednjih let, ki je bila tako zelo natovorjena z nakupovalno prtljago, da sem na svoji koži začel podoživljati njeno težo. Bila je v trgovini, kjer si je po vsej verjetnosti nabavila zalogo hrane in pijače za ves teden. Počutil sem se izredno lahkotnega, morda že kar preveč. Ponudil sem ji, da ji pomagam. Najprej me je le nezaupljivo premerila od glave do pet, nakar si je verjetno mislila, da to niti ne bi bila tako zelo slaba ideja. Mojo ponudbo je sorazmerno hitro sprejela, toda prav ta dan je bila moja ustrežljivost že kar preveč na vrhuncu. Rekel sem ji, da naj mi preda vse. Najprej se je vljudnostno upirala, nakar mi je tudi vljudnostno ustregla. Spočetka niti nisem čutil bremena, kar se je pa po nekaj trenutkih spremenilo. Očarljivo me je vprašala, če bom zmogel, a pogumno sem ji zatrdil, da sem na svojih plečih moral že marsikdaj drugega prenašati. Znoj je lil z mene kot iz škafa in končno sva prispela pred njen stanovanjski blok. Bil sem srečen, saj sem mislil, da sem se le rešil tega hudega bremena. Večina stanovanjskih blokov ima dvigalo, toda tega so očitno načrtovali sadistični arhitekti, ki radi vidijo, da morajo ljudje prenašati bremena po stopnicah. Damo sem vprašal, v katero nadstropje ji lahko nesem živila. Odvrnila mi je, da v četrtega. Zazdelo se mi je kar visoko, toda navsezadnje bi lahko naletel še precej slabše, ta blok je namreč imel pet nadstropij. Na drugo ugodnejšo možnost pa niti pomisliti nisem želel. Ženska mi je vseskozi ponujala pomoč, vendar sem bil preveč zaverovan v svoje fizične sposobnosti in v svojo vztrajnost. Ko sva prispela do zaželenega cilja, sem bil povsem izčrpan, saj sem sopihal kot vol, ki so ga cel popoldan s plugom preganjali po trdi, neizprosni njivi. Kot se spodobi, se mi je gospa zelo lepo zahvalila. Pogledal sem jo v obraz, nakar sem prišel do ugotovitve, da je zelo lepa, toda na žalost že poročena, saj je nosila poročni prstan. Ponudila mi je, da bi šla v stanovanje. Z veseljem sem sprejel vabilo, saj sem komajda čakal, da se usedem in od fizičnega napora malo odpočijem. Še enkrat sem jo pogledal v obraz. Bil sem rahlo presenečen, saj je bila Mali precej podobna, toda imela je svetle lase in zelene oči. Tudi po višini sodeč bi trdil, da je bila malce višje postave, kar pa je zelo varljiva ocena spričo dejstva, da ženske marsikdaj nosijo visoke pete. Vprašala me je, če bom kaj popil in odvrnil sem ji, da bi se mi prilegla kava. Ko je bila kava skuhana, sva se usedla k mizi, ne da bi vedela, o čem bi se lahko pogovarjala. Ker je bila ona gostiteljica, sem čakal, da bo povzela besedo. Po nekaj trenutkih nesproščene tišine je še enkrat izrazila svojo hvaležnost, hkrati pa obžalovala, da sem se moral tako zelo namučiti. Nemudoma sem ji oporekel in ji zatrjeval, da še zdaleč nisem tako zelo izčrpan, kot sem morda videti. Svoj govor sem nadaljeval v gorečem zanosu in rekel, da ji to lahko tudi dokažem. Predlagal sem ji, da bi ponovila ves postopek, a naskrivaj sem upal, da ponujenega ne bo sprejela, saj bi to bil dejansko moj konec. Ko je to slišala, me je ironično pogledala, nakar se je morala tako zelo nasmejati, da so se ji solze vlile iz oči. Nenadoma je postajal pogovor čedalje bolj sproščen, vendar pa meje spoštljivosti nikakor nisva prestopila. Pogovarjala sva se o službi, o njenih otrocih, o njenem možu, o dobri hrani in o letovanju na morju. Ko sva se po eni uri poslovila, sem se kljub temu, da sem bil rahlo izčrpan, počutil precej lahkotnega, toda nevarnosti, da bi nekam odletel, zaenkrat ni bilo več. Pomislil sem, čeprav je bil napor velik, se mi je ta po psihični plati zelo obrestoval. Počutil sem se izredno sposobnega, kot človek pač, ki je del nekega središča in ne zgolj nekdo, ki pooseblja neko vrsto obrobja. Preočitno je bilo, da sem bil tisti dan do vrha nabit z energijo. Torej, česar je preveč, se mora skladiščiti, če je dovolj prostora. V primeru, da tega ni, se moramo tistega prebitka velikodušno iznebiti. Na kakšen način bi to bilo mogoče izpeljati, meni ni bilo tuje. Šel sem v gostilno, kjer sem si naročil veliko točeno pivo. Že dolgo tega, odkar sem sedel v takšni beznici. V gostilno ljudje pravzaprav prihajajo, grobo rečeno, iz dveh poglavitnih vzgibov. Prvi je tisti, s katerim si poskušajo načrpati novo življenjsko moč, medtem ko je drugi nasprotne narave, saj ima včasih marsikdo v sebi preveč življenjske energije. Kljub vsemu je rezultat obeh nasprotujočih si stremljenj, če ne isti, vsaj podoben. V obeh primerih nekaj izgubimo, toda enkrat je to nenamenoma, medtem ko je drugič povsem hoteno. Popil sem nekaj piv, nakar sem se odpravil v drugo gostilno.

Tam sem srečal nekega "morda" bežnega znanca, ki me je prepričal, da se poznava. Ko sva takole pila, je izrazil upanje, da bi nekako poglobila najino druženje. Ko sva že popila dve pivi, me je povabil k sebi domov. Spominjam se, da sem takrat sorazmerno grobo zavrnil njegovo nenavadno dobronamernost, a on je na moje presenečenje še naprej ponujal svoje nepotrebne usluge. Kar naenkrat mi je prekipelo, nakar sem mu rekel, da naj neha biti vsiljiv, toda on se ni dal. Končno je pritekel natakar k najinemu omizju, ga prijel za lase in ga z brco v rit nagnal. Natakar mi je rekel, da naj se v prihodnje pazim takšnih ljudi. Utrujeno sem mu prikimal, nakar sem vstal in odšel v bližnji hotel, saj se mi ni ljubilo iti domov, zato sem iskal prenočišče. Takrat se mi je pot do doma zdela predolga, saj sem v svoji notranjosti čutil, da bi po vsej verjetnosti, kje na kakšni poti obležal. Po treh ali štirih urah spanja sem se prebudil neverjetno žejen. Sunkovito sem vstal, tako da se mi je v glavi pošteno zavrtelo. Stekel sem do vodovodne pipe in že kar preveč hlastno pil vodo. Ob tem sem začutil, kako se mi polni želodec. Ko sem imel dovolj tekočine v svojem telesu, sem se obul z namenom, da grem domov. Šel sem do receptorskega pulta in zaprosil za svojo osebno izkaznico. Receptor mi jo je dal, nakar me je zaradi poslovne etike vprašal, če sem bil zadovoljen s storitvami. Odvrnil sem mu, da še nikoli poprej nisem bil tako srečen. Toda nenadoma mi je postalo tako zelo slabo, da enostavno nisem več zdržal, sklonil sem se k izhodnim vratom in se prepustil. Zaslišal sem še receptorjevo začudeno vprašanje, nakar sem se silovito pognal v tek. Šele ko sem opazil, da mi nihče ne sledi, sem se zaustavil. Zajel sem malo zraka, nakar sem s počasnimi koraki nadaljeval svojo pot. Sreča, da je bila sobota, tako da sem šel v park, kjer sem si želel pričakati sončni vzhod.

Usedel sem se na klop blizu vodometa in gledal v nebo, da bi zaznal znak naravne svetlobe. Toda med tem početjem sem zaslišal nenavadne glasove. Sprva čisto tiho, a takoj nekaj trenutkov zatem so bili glasovi čedalje bolj glasni. Nek ženski glas je kričal na pomoč. Skočil sem s svojega sedeža, da bi pohitel na kraj, kjer sem zaslišal nekaj meni zelo poznanega. Ko sem prišel tja, ni bilo nič. Grmovje je bilo sicer malo pohojeno, vendar pa tam ni bilo žive duše. Začuden in olajšan hkrati sem šel nazaj na svojo klop. Ko je sonce prodrlo skozi drugo stran ogledala, sem vstal in šel končno domov. Preden sem se šel oprhat, sem pozajtrkoval dve trdo kuhani jajci, dva obložena kruhka z sirom in zraven popil skodelico kamiličnega čaja. Po tej jutranji želodčni terapiji sem se počutil precej bolje, čeprav še vedno ne čisto ozdravljenega. Spravil sem se za pisalno mizo z namenom, da napišem začetek zgodbe, a nisem našel pravih besed, čeprav sem idejo imel jasno pred seboj. Zgodba naj bi opisala skupino ljudi, ki se zelo intenzivno ukvarja s psihoanalizo. V svojem prostem času se gredo nekakšno igro, katere osnovni princip naj bi bil v tem, da zmaga tisti, ki pravilno ugotovi, kako bo nekdo, ki je bil naključno izbran, v nekem določenem trenutku reagiral. Denimo, izberejo neko osebo, si o njej dobijo osnovne podatke in jo ločeno med seboj opazujejo dva tedna, nakar si izberejo ključni trenutek, o katerem sestavljajo napovedi. Pri tej stavi so prisotne kar visoke vsote denarja. V primeru, da nihče ne da pravilne napovedi, denar ostane na kupu in igra z novimi denarnimi vložki teče naprej.

Ker pač nisem našel ustreznih besed, sem nemudoma prenehal s svojim namenom, da bi pisal. So pač obdobja, ko ne gre. Včasih se da takšno krizo z vztrajnostjo premagati, toda ko je miselni upor premogočen, je boljše, da gremo nekam v gozd ali pa vsaj na cesto. Prav to sem takrat tudi storil. Odpravil sem se proti rečnemu nabrežju z namenom, da opazujem tovorne ladje in mimoidoče ljudi. Toda tokrat sem se tega početja zelo hitro naveličal, zato sem se odpravil nekam, kjer še nisem bil. Bil sem trdno odločen, da se držim rečne obale, dokler ne prispem do drugega mesta. Naslednje mesto je bilo približno petnajst kilometrov oddaljeno, kar me pa niti najmanj ni motilo. Ko sem se tako sprehajal, sem prišel do spoznanja, da je tod mnogo lepše in zanimivejše kot tam, kamor sem imel navado že leta zahajati. Rečna obala je bila večja, bujnejša z rastlinskim in živalskim svetom. Čudno se mi je začelo zdeti, da se nisem odpravil po tej poti že mnogo prej. Prav zanimivo, koliko časa mora včasih preteči, da pride pri nekem posamezniku do rahle spremembe v odločanju. Včasih pa je nek droben dražljaj že povsem dovolj, da zamenjamo kakšno svojo poprej zakoreninjeno navado z drugo. No, če smo natančnejši, spoznamo, da je ta droben dražljaj pravzaprav sestavljen iz nekakšne verige. Neverjetno, kako hitro se je teh petnajst kilometrov izteklo, saj se nisem prav nič utrudil. Tole sosednje mesto je bilo precej večje kot tisto, v katerem sem bil doma. Tudi zrak je bil precej bolj onesnažen, saj se je iz mnogih tovarniških dimnikov neznosno kadilo. Podal sem se na ladjo, da bi si izkusil rečno križarjenje. Že toliko časa sem bil tako rekoč rečni prebivalec, a moja noga se do tistega trenutka ladijskih tal še dotaknila ni. Nad samim sabo sem bil začuden, vendar sem si mislil, da si je pač enkrat treba tudi to izkusiti. Kupil sem si karto in bil precej začuden, da je bila cena sorazmerno nizka. Ko sem si kupil toplo juho in topel čaj, pa me je skorajda vrglo na hrbet, saj sem za ta skromni obrok plačal precej več kot za vožnjo.

Zasanjano sem se ozrl na vodno površino, medtem ko je ladja spolzela in ustvarjala mehke podobe. Obrnil sem glavo in zagledal nekega slikarja, ki je imel kar nekaj razstavljenih slik, nekaj pa je bilo zavitih v bele in sive cunje. Stopil sem bliže, da bi si te umetnije natančneje ogledal. Vse so bile narisane z oljem na lanenem platnu. Sleherna slika mi je bila všeč, vendar spet ne toliko, da bi si kupil katero od njih. Zaradi tega sem slikarja še vprašal za tiste stvaritve, ki so bile zavite. Pomenljivo, že skorajda skrivnostno mi je zapšepetal, da teh ni možno kupiti, saj so že našle kupca. Ko pa sem ga vztrajno prosil in mu ob tem še obljubil kozarec kvalitene pijače je privolil, da mi jih na hitro pokaže. Odvil je cunje in mi eno za drugo pokazal. Bil sem navdušen nad to prefinjenostjo. Ko pa sem nenadoma zagledal oljni portret mlade ženske, sem otrpnil, saj nisem mogel verjeti lastnim očem. Jecljaje sem vprašal gospoda Maestra, kako je bilo ime tej lepi ženski in on mi je odvrnil, da Julijana. Dodal je še, da jo je srečal na letovanju v Italiji. Ko sem ga vprašal, na kakšen način jo je spoznal, mi je odvrnil, da jo je enostavno vprašal, če bi zanj pozirala in ona je nemudoma privolila. Ponudil ji je še nekaj denarja, vendar ga je ona velikodušno odklonila. Nisem mu mogel verjeti, a lažnivec pa spet ni bil videti. Nadalje sem ga vprašal, kdo neki si je to sliko že rezerviral. Odgovoril mi je, da nek starejši možakar, ki je bil včasih neka visoka živina v političnem življenju, da pa se je na stara leta specializiral na zbiranje portretov prikupnih žensk. Nisem mogel verjeti, da tista podoba na sliki ni bila Mala, saj ji je bila popolnoma podobna. Slikarja sem vprašal, če je bila Italijanka, vendar mi je rekel, da je bila iz naših krajev doma. Vprašal sem ga, če je imela s seboj kakšnega spremljevalca, vendar mi je zatrdil, da je bila povsem sama. Pravzaprav je bila tik pred tem, da se vrne domov. Poskusil sem še kaj več izvedeti od njega. K vsemu temu je imel le še dodati, da je to bilo pred približno tremi tedni. Zdaj sem bil popolnoma prepričan o tem, da je podoba na sliki bila Mala. Vendar zakaj slikarju ni povedala svojega pravega imena? Kot sem obljubil, sem ga pogostil s kozarcem kvalitetne pijače. Bil mi je zelo hvaležen, tako da sem mu privoščil še enega, nakar sem se od njega oddaljil.

Usedel sem se za eno od praznih miz in buljil v daljavo. Naveličan sem bil vožnje in nenehno so mi po glavi rojila številna vprašanja, kot denimo: Kje je Mala? Kje ima svojega fanta? Ali je morda že omožena? Zakaj me ne pride obiskat? Kje je zdaj?

Počutil sem se kot na podivjanem vrtiljaku, ki človeka nima namena zabavati, ampak mu prej zdrobiti še zadnji kristal pameti. Ko je bila vožnja le končana, sem s pravcatim olajšanjem zapustil ladjo. Namenil sem se na potep po mestu, saj sem na skrivaj upal, da bom morda Malo srečal prav tam. V tem mestu me ljudje niso poznali, kar sem kanil izkoristiti za svoja poizvedovanja, toda nenadoma sem se zdrznil. Začel sem se spraševati, čemu bi to početje bilo dobro. Po krajšem razmišljanju sem si rekel, da bi bilo bolje, če bi šel domov, toda pešačiti se mi nikakor ni več ljubilo, zato sem počakal na avtobus. Ko sem povsem zamišljeno sedel in strmel skozi okno, se mi je zdelo, kot da v odsevu okenskega stekla vidim njo. Zaradi tega sem se obrnil. Zelo sem bil presenečen, ko sem zagledal precej staro žensko. Očitno sem bil zelo napet, saj sem Malo videl že na vsakem koraku. To se pravi, v vsaki ženski, ki je imelavsaj količkaj podobnosti z njo, pa čeprav bi to bil le pogled. Počutil sem se napetega, saj mi je tovrstno razmišljanje vzelo obilo življenjske energije. Poskusil sem si celo domisliti, na kakšen način bi se lahko pozdravil, saj sem se zavedel, da bi to storil za vedno, če bi takrat popustil. Ob prihodu v domači brlog sem šel takoj spat z namenom, da s prihajajočim dnem začnem znova.

Tako sem se lotil pisanja nove pesniške zbirke in začel sem preučevati psihoanalitično literaturo. Ob tem sem se še mnogo ukvarjal s spoznavoslovjem. Dobro se še spominjam, da sem se takrat zaklel, da si po najmanjših miselnih enotah spletem svojo novo in bolj obstojno miselno mrežo. Prav zaradi tega sem opustil vaje pevskega zbora in pa pisateljska druženja. Šel sem v neko vrsto izolacije. Če ne bi takrat še hodil v službo, bi se me bržkone dalo primerjati s puščavnikom. V tistem času sem mnogo prebral, pisal in razmišljal. Veliko sem razmišljal o vrednotah in prišel do spoznanja, da so bile marsikatere intepretacije z moje strani zelo površinsko ali pa sploh niso bile obdelane. Poskusil sem si razjasniti nekaj pojmov, kot so neskončnost, red, dobro, zlo, usoda in še marsikaj drugega. Iskal sem univerzalna vprašanja in s tem v naslednji fazi tudi temu ustrezne odgovore. Prav to mi je nekaj časa kar dobro uspevalo, dokler se nisem začel zavedati novih pomanjkljivosti. Zanimivo, rojstvo spoznanj o lastni nedovršenosti je imelo vedno isto ozadje, a ravno tega mi ni uspelo nikakor docela razkriti. To obdobje je trajalo kakšni dve leti. V tistem času sem videl samo svoja razmišljanja, svojo ustvarjalnost in svojo službo. Čeprav sem takrat živel precej osamljeno življenje sem se počutil zelo močnega. Moja notranjost je bila zelo okrepljena, vsaj takšen je bil moj občutek. Prav to energijo posameznik nekako žarči v okolje. Sodelavci so bili v tem času močno presenečeni nad menoj, saj so v meni vseskozi videli krhkega človeka. Tovrstne spremembe se nikakor niso mogli navaditi. In končno je napočil srečni trenutek, ko sem izdal svojo četrto in peto knjigo. Četrta knjiga je bila pesniška zbirka, medtem ko sem v peto uvrstil kratke zgodbe in filozofske spise. V krogih literarnih kritikov sta bili obe knjigi sorazmerno ugodno ocenjeni, kar me pa ni vrglo iz začrtanega tira. Pred tem časom sem se ob takšnih sladkobnih trenutkih vedno opijal, toda tokrat sem se povsem obvladal. Ostal sem hladen, saj sem bil neomajnega prepričanja, da je velika neumnost biti prekomerno vesel ali pa žalosten. Menil sem, da moram ohraniti takšno konstantno in stabilno psihično stanje, ki ga še najbolj nesramni dražljaji iz okolice ne bodo mogli omajati. Prav v tem obdobju mojega življenja sem srečal svojega bivšega sošolca Botrika. Pozdravila sva se zelo dostojanstveno. Če me takrat videz ni varal, se mi je zdel popolnoma drugačen. Ne toliko po videzu, čeprav ni bil več tako brezhibno grajen, ampak bolj po obnašanju. Dozdevalo se mi je, kot da bi imel več soli v glavi kot kdajkoli prej. Pripovedoval je o svoji službi, o svoji družini in končno je beseda nanesla tudi na Malo. Povedal mi je, da je rodila otroka natančneje sina, vendar pa nihče ne ve, kdo je njegov očka. V kakšnem drugem trenutku življenja bi me takšna vest dotolkla do skrajnosti, toda takrat sem ostal ravnodušen. Ne morda toliko ravnodušen, ampak bolj intelektualno in čustveno uravnovešen. Nekako sem se že sprijaznil s svojim načinom življenja in zdelo se mi je, da v njem ni prostora zanjo, da ima tudi ona pač pravico živeti po lastni izbiri. Na nek način sem bil presenečen, a hkrati ponosen nase, da semkončno postal toliko čustveno zrel in neomahljiv, da me to sicer kruto dejstvo ni spravilo na kolena, ampak prav nasprotno. Postal sem še bolj ustvarjalen. Čeprav sem živel skromno, brez velikih pričakovanj, brez nepotrebnih razočaranj, sem takrat preživljal najsrečnejše trenutke svojega življenja. Vse je bilo tako zelo umirjeno, premišljeno in kljub temu sem čutil v sebi, da je v meni obilo življenjske energije. Imel sem občutek, kot da sem neuničljiv, saj sem se počutil kot nekdo, ki je našel svoj pravi ritem razmišljanja oziroma življenja. Člani pevskega društva, sploh pa dirigent so me zelo pogrešali. Dirigent me je včasih videl v samopostrežni trgovini, me ogovoril in mi rekel, da zelo obžaluje, ker me več ni med pojočimi. Povedal sem mu, da sem sicer zelo rad bil v tem društvu, vendar pa sem moral zaradi samega sebe spremeniti določene navade. Rekel sem mu, da je bila moja psiha zelo načeta, saj je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bi utegnil izginiti s tega sveta, zato sem moral nekaj korenito spremeniti. Dirigent je nadalje obžaloval, da je bil del te velikanske osebnostne preobrazbe ukinitev pevskega udejstvovanja. Kljub vsemu pa je rekel, da me povsem razume, saj je njegov starejši brat imel podobne izkušnje. Ob koncu najinega pogovora sva si stisnila roko in ob tem je še dodal, da sem vedno dobrodošel. Dal mi je celo svojo posetnico in me srčno vabil na obisk. Zahvalil sem se mu, vendar sem mu moral povedati, da imam zelo malo stika z ljudmi in da bo to obdobje verjetno trajalo še kar nekaj časa. Dobrodušno me je pogledal in mi odvrnil, da naj pridem, ko bom pripravljen in voljen. Ob tem me je še prijateljsko potrepljal po ramenih, nakar je mirnih korakov odšel. Od takrat ga nisem več videl. Nekdo od mojih sodelavcev mi je kakšno leto po tistem srečanju povedal, da je gospod dirigent za vedno odpotoval v Novo Zelandijo, kjer naj bi deset kilometrov južneje od Wellingtona podedoval večje posestvo.

V tistem obdobju psihičnega ravnovesja sem bil v svojem prostem času ali doma ali v knjižnici. Enkrat na štirinajst dni sem šel v kakšno likovno galerijo občudovat umetniška dela domačih in tujih ustvarjalcev. Večinoma se na tovrstnih razstavah nisem zadrževal več kot pet do dvajset minut. Le redkokdaj sem prekoračil to časovno mejo. Kadar se je na kakšni razstavi gnetlo mnogo ljudi, nisem vztrajal dlje kot minuto ali dve, saj mi je bilo tako nasičeno vzdušje zelo neprijetno. Ne da bi postal ljudomrznik, ampak izogibal sem se pač prostorov, ki so bili nabiti z bioenergijsko napetostjo. Zazdelo se mi je, da bi tovrstna negativna žarčenja zelo vplivala na mojo duševno zdravje. Marsikdo bi zdaj porekel, da sem takrat moral biti zelo labilna osebnost in po eni strani bi mu dal tudi prav. Saj je stanje optimalnega duševnega ravnovesja zelo težko doseči, a ko nam to naposled le uspe, je tovrstno stanje lahko porušeno od drugih, manj uravnovešenih misli. Če bi poskusili vleči kakšno paralelo, bi rekli: človek, ki daje mnogo poudarka na svojo skladno grajeno telo, mora zelo paziti, kaj bo pojedel in kaj bo popil. Prav tako bo človek, ki želi imeti čim bolj harmonično duševnost, moral biti zelo pazljiv na vse škodljive zunanje dražljaje in pri tej opreznosti mora biti vztrajen in dosleden, sicer je bržkone poraženec.

Bilo je prelepo sobotno jutro, ko sem se namenil na slikarsko razstavo nekega najstniškega slikarja. Preden sem šel, sem se skrbno umil in obril. Voda za po britju me je še dodatno osvežila, tako da sem se počutil še mnogo bolj zbujen, kot bi se sicer. Ta razstava je bila v bližini mojega stanovanja, mordakakšnih petdeset metrov oddaljena, in to na podstrešju novega zelo modernega stanovanjskega bloka. Ta zelo mladi slikarski mojster je bil star šestnajst let, čednega videza, a zelo razpuščenih las. Za seboj je imel že tri samostojne razstave, a tokrat je razstavljal izključno portrete in akte. Bil sem začuden, saj sem se spraševal, le od kod takšen pobalin dobiva za modele gole dekline. Ko sem prispel na njegovo razstavo, nisem mogel verjeti lastnim očem, saj na njegovih slikah niso bile upodobljene deklice, temveč prav zrele ženske. Ko sem Luka, tako je bilo slikarju ime, vprašal, če je te ženske prerisal iz kakšnega fotografskega albuma, me je posmehljivo pogledal. Tako mlad fant in tako zelo samozavesten, sem nehote pomislil, saj me je gledal tako, kot bi bil jaz star šestnajst let in ne on. Nekaj časa me je tako, lahko bi rekel, zviška gledal, nakar mi je hvalisavo odgovoril, da je tudi spal z vsemi temi ženskami. Začudeno sem odprl usta, nakar sem začel preštevati ženske s slik in naštel sem jih petnajst. V obraz sem mu zabrusil, da mu ne verjamem, a on mi je hladno odvrnil, da se za špansko zaveso skrivata še dve ženski. Pogledal sem še za špansko zaveso, a ta pogled je bil zame zelo neprijeten. To, kar sem tam videl, me je spominjalo na Malo. Mladega mojstra sem takrat vprašal za ime te upodobljene ženske, a on mi je odvrnil, da naj pogledam na tablico, kjer je bilo ime zapisano z mastnimi črnimi črkami. Ko sem ta napis prebral, sem gotovo popolnoma prebledel, saj me je mladi Luka vprašal, če se morda slabo počutim. Odvrnil sem mu, da mi je zelo slabo. Ko sem si po nekaj minutah malce opomogel, sem zopet stopil do Luka in ga zaprosil, da mi posreduje nekaj podatkov. Nič ni imel proti. Čeprav je bil sicer nesramno hvalisave narave, drugače morda ni bil slab človek, saj mi je postregel s podatki, kolikor je pač vedel. Ko sem ga vprašal, če je spal s to žensko, mi je odgovoril, da se mu moje vprašanje ne zdi dovolj ustrezno, saj tisto, kar sta takrat delala, po njegovi oceni ni moč šteti za spanje. V notranjosti mi je rahlo zavrelo, toda kljub temu sem nadaljeval z vprašanji. Od njega sem namreč želel še izvedeti, kje se ona nahaja zdaj, vendar o njej ni vedel več, kot da ji je ime Mala in da od njega ni zahtevala nikakršnega plačila. Ko je ta zadnji stavek izgovoril, se je precej samovšečno nasmehnil. Imelo me je že, da bi ga mahnil, vendar sem se še zadnji hip spravil pod kontrolo. Pomislil sem, da je pač takšen človek, saj v njem ni niti iskrice krivde. Povsem normalno se mi je zdelo, da je ta fantič pač izkoristil priložnost. Toda v svoji notranjosti sem čutil, da se pripravlja hud vihar, ki mi bo zelo škodil. Zbral sem še zadnje moči za nasmešek, nakar sem šel ponižan, razžaljen in psihično zlomljen domov. Ob prihodu domov nisem šel v svoje stanovanje, ampak v klet, z namenom, da si ohladim glavo. Čeprav sem si zelo močno želel, da tisto, kar sem slišal o Mali ne bi bilo res, si nisem mogel kaj, da ne bi bil nanjo jezen. Nekako sem začutil, da je s tem dejanjem bolj kot sebe razvrednotila mene. Najbolj me je potrlo dejstvo, da je šla v odnos ravno s takšnim pobalinom, ki je bil sicer zelo talentiran slikar, morda genij, vendar kljub temu smrkavec, ki še sesa materino mleko. Ta mladi samovšečni mešalec barve je bil tako zelen, da bi lahko v poljudnoznanstvenem dokumentarnem filmu zaigral kameleona. Mali sem dejansko pripisal večjo mero inteligence in samospoštovanja. A nenadoma mi je šinila skozi možgane zelo nenavadna misel, saj sem se začel spraševati, če ji do samospoštovanja sploh kaj je? Takoj za tem se je sprožilo vprašanje, če vse te nečednosti morda dela namenoma, da bi mi zagrenila življenje? Namreč vedno, kadar sem že mislil, da sem na konju, se je nenadoma kot svetlobni utrinek pojavila ona. Enkrat mi je pisala, drugič se mi je na hitro prikazala, ob drugi priložnosti spet sem jo videl na sliki (itd.). Ta misel se mi je zdela grozna, vendar nič več neverjetna, saj sem ji zdaj dopuščal nekaj verodostojnosti. Toda po drugi strani sem pomislil, da ni v tem nobene logike. Konec koncev sem si moral priznati, da za tovrstni naklep manjka ustrezen motiv. Le zakaj bi meni Mala želela psihično uničevati življenje, saj sva se vedno kar dobro razumela? Še tisto pismo, ki mi ga je posvetila nazadnje, je bilo zelo prijateljsko, skorajda ljubeče napisano. V njem ni bilo niti pridiha sovražnosti. Otresel sem se teh negativnih misli, vendar sem kljub vsemu bil zelo potrt. Dejansko sem potreboval spet nekaj mesecev, da sem prišel vsaj malo k sebi. V tistem obdobju sem zelo malo ustvarjal, saj sem neprenehoma premleval stare dialoge, ki sem jih imel z Malo ali pa tudi z drugimi ljudmi. Toda kljub tej umski blokadi se nisem zapijal, kot sem znal to storiti v mlajših letih. Prav to dejstvo mi je vlivalo nekaj samozaupanja. Verjel sem v to, da se bom pobral.

Prav v tistem času se mi je začela odpirati nova ideja, saj sem se začel ukvarjati z naravoslovnimi pohodi po naravi. Zbiral sem rastlinje, kamenje in gojil manjše živali: muhe, pajke, polže, gosenice itd. Prav tovrstna delovanja so mi zelo koristila. Mnogo novega sem se naučil in s tem krepil svoj ego. Prišel sem do marsikaterih novih spoznanj, ker sem se pač naučil tudi bolj dosledno opazovati. Vso okolico sem nekako začutil kot na svoji dlani, narava se mi je zdela popolnoma zaupna, a kljub temu zelo neraziskana. Pod okriljem naravne strehe mi ni bilo nikoli dolgčas in nikoli se nisem počutil osamljenega. Toda do tega okolja sem imel dva nasprotujoča si odnosa. Ko sem opazoval gosenico, kako je hitela jesti, da bi čim prej postala buba, iz katere bi se razvil metulj, ki bi odletel v daljavo, nakar bi se usedel na dišeči cvet, sem se počutil na nek način božanskega. Imel sem moč, da obrazložim ves proces, lahko bi ga celo za vedno prekinil, vendar tega nisem storil, ker sem hotel videti rezultat svoje konstruktivne osebnosti. Toda ko sem pogledal kvišku, se me je loteval občutek zanikrnosti. Počutil sem se nepomembnega, vodljivega in minljivega. Na vso srečo ta občutek ni bil pretirano močen in intenziven. Ko sem si sam pri sebi rekel, da je narava čudovita in lepa, sem bil spet tisti človek, ki je trdno stal na svojih nogah. V tistem času sem mnogo pisal o naravi, o njenih prebivalcih, o vseh prijetnih doživljajih, ki sem jih bil tam deležen. Če sem za prejšnjo obdobje trdil, da sem iskal nekakšno optimalno ravnovesje, bi lahko za to trdil, da sem se nahajal v svetu blažene radosti. Marsikateri poprečni meščan bi verjetno k temu pripomnil, da mora biti človek precej pritisnjen, če mu takšno počutje uspe. Tudi v tem obdobju svojega življenja nisem preveč želel navezovati stikov z drugimi ljudmi, ker so se mi zdeli že kar nesramno nedomiselni. Dejansko sem se tako počutil precej boljše. Zima se je že bližala in moji naravoslovni podvigi so bili kar podrobno opisani v mojem zvezku. Pomislil sem, da bom v zimskem času imel mnogo priložnosti, vse te spise povezati med seboj in izdati svojo šesto knjigo. Prav tega projekta sem se lotil s posebnim veseljem. Bilo je čudovito, a slaba stran te idile je bila v tem, da sem izgubil stike z družbo. Izgubil sem občutek za svoje sodelavce in za druge ljudi. Nisem se bil več sposoben vživeti v njihovo kožo, niti si tega nisem prekomerno želel, saj se mi je zdel ta svet nekako neustrezen. Ljudje so se mi kazali v podobah zajedljivih, iztrošenih in v temačno usodo vdanih lutk, ki znajo uživati le še v tujih stiskah. Videl sem jih v globokih jamah in ko je nekdo nenadoma padel še globlje, so bili drugi zelo veseli, dokler se niso začeli zavedati svojega položaja. Njihov položaj se namreč s padcem nekoga drugega ni nič spremenil, ampak je postal še bednejši. Ta slika je nekako krožila v mojem umu, zato ni bilo nič čudnega, da s temi ljudmi nisem želel imeti nobenega tesnejšega opravka. Moji sodelavci so bili že od prej vajeni mojega drugačnega obnašanja, vendar so zdaj menili, da sem se spremenil na slabše. Rekli so, da sem videti takšen, kot da bi bil noro srečen in da me takšnega ne marajo. Nemalo so name psihično pritiskali, vendar sem vztrajal v svoji drži, ki je bila zame edina pravilna. Ko sem končno po hudem naporu izdal svojo šesto knjigo, sem bil skorajda v vseh časnikih in celo na televiziji. Požel sem veliko pohval, tako da so sodelavci začeli name postajati ponosni. Od takrat naprej me niso več nadlegovali zaradi mojega obnašanja, ampak bi verjetno postajali zlovoljni, če bi se obnašal tako kot oni. Čeprav je bila ta knjiga za moje pojme kar precejšen medijski uspeh, z njo nisem zaslužil mnogo denarja. Pravzaprav nič, saj sem dobil povrnjene zgolj stroške. Toda za to mi je bilo popolnoma vseeno, saj sem bil docela zadovoljen z dejstvom, da so me ljudje zdaj pustili povsem pri miru, tako da sem lahko končno živel svoje življenje. Prav to mi je zelo dobro uspevalo.

Toda nekega dne sem srečal Malo v samopostrežni trgovini blizu mojega stanovanja. To je bilo najino prvo srečanje po tolikšnem času, natančneje po devetih letih. Bil sem popolnoma miren, čeprav sem z veseljem opazil, da se od najinega prvega srečanja ni nič spremenila. Lepo se mi je nasmehnila in skorajda me je prepričala, da nikoli nisva bila ločena. Kot da bi hotela reči: Življenje je kratko, še včeraj sva bila skupaj in si ogledala operno predstavo. Vprašala me je, če sem kam namenjen. Odgovoril sem ji, da sem mislil kupiti dva sendviča, nakar sem mislil iti v gozd. Precej glasno je z dekliško svežino vzkliknila, da je to zelo lepo in me vprašala, če bi lahko šla zraven. Znašel sem se v precepu, saj sem se obotavljal, da bi jo povabil s seboj, zato sem ji rekel, da imam navado iti vedno sam tja. S svojo nežno grajeno roko si je gladila lice in obžalovala, da je tako. Nato me je povabila na kavico, vendar sem ji odločno rekel, da že leta nimam več navade zahajati v gostilne. Malce žalostno me je pogledala, nakar je izrazila mnenje, da sem se popolnoma spremenil. Ob tej ugotovitvi sem ji pritrdil. Nenadoma me je ganjeno, zaupljivo pogledala in zašepetala, da sem moral imeti zelo tehten razlog za svojo osebnostno spremembo. Ker ji nisem želel razkriti ozadja, sem se pretvarjal, kot da je ta sprememba nastopila kar tako, tako rekoč sama od sebe. Z veliko mero občutka je izrekla moje ime in zelo obžalovala, da ji ne dovolim iti zraven. Rekla je, da me je bila zelo vesela, a zdaj je postala pomalem žalostna. Pomislil sem, le kje si bila prejšnja leta, ko sem te nujno potreboval, vendar ji tega nisem zabrusil v obraz, saj se mi je nenadoma zelo zasmilila. Enostavno je nisem hotel streti. Toda prav zaradi te obzirnosti me je v preteklosti kar nekajkrat vrglo iz sedla. Naposled sem ji dovolil, da lahko gre z menoj.

Namenila sva se proti gozdu in ona mi je imela mnogo povedati, v glavnem je šlo za nepomembne reči. To, kar me je zanimalo, je bilo vprašanje o njenem otroku in ali je poročena, zato sem jo sredi stavka prekinil in ji zastavil ta vprašanja. Presenečeno me je pogledala, nakar je planila v jok in mi v ihti zaupala svojo skrivnost. Pripovedovala mi je, da se je po neumnem spletu naključij spetljala z nekim trgovskim potnikom. čeprav sta bila le dvakrat ali trikrat skupaj, je z njim zanosila. Rodil se ji je sin in ona je tako postala mati samohranilka. Vendar njenemu sinu sreča ni bila naklonjena. Ko mu je bilo tri leta, se ji je strgal iz rok in skočil naravnost pred drveči tovornjak. Bil je takoj

mrtev. Mala se je naslonila na moja prsa in jokala. Zaradi tega sem se začel čutiti krivega, saj se mi je porodil občutek, kot da sem ji odprl stare rane. Opravičil sem se ji, nakar sem ji večkrat ponovil, da mi je zelo žal in da ji takega vprašanja ne bi smel nikoli tako neposredno zastaviti. Prav v tistem trenutku me je zgrabila močna otožnost, saj se mi ni več ljubilo iti v gozd, zato sem Mali ponudil, če bi šla k meni domov na skodelico zeliščnega čaja. Vsa objokana je privolila in objeta sva odšla proti mojemu domu. Pomislil sem, češ, kot fant in dekle, čeprav sva bila že nekoliko prestara za ta naziv. Ko sva prispela domov, se ona ni niti za centimeter premaknila od mene. Tesno objeta sva se usedla na kavč. Nekaj časa sva le molčala, nakar sva začela obujati spomine. Ker sem se spomnil čaja, sem stopil ponj v kuhinjo, ga nalil v skodelici in ju na pladnju prinesel v dnevno sobo. Opozorila me je, da ga pije brez sladkorja, sebi sem pa nameril dve kocki. Ko sva takole srknila prijetno dišečo tekočino, mi je nenadoma potožila, da se počuti zelo tesnobno, zaradi česar me je vprašala, če bi lahko pri meni prenočila. Povsem samoumevno je bilo, da je nisem mogel v takšnem stanju pustiti same. Čutil sem dolžnost, da ji pomagam iz stiske, čeprav sem se na nek način začel zavedati, da je njen ponovni prihod v moje življenje že zdaj porušil moj ustaljeni ritem. Namreč, zdaj sem že kar nekaj časa živel srečno, nenadoma pa je v mojo zasebnost vdrla oseba, ki se je počutila nesrečno, skratka povsem drugače kot jaz. Potihem sem se začel spraševati, če bom dovolj močan, da bi to oviro premostil. Pravzaprav sem v teh časih ustvarjal distanco do drugih ljudi, a Mali sem dopustil, da mi je prišla nevarno blizu. In to ravno njej, ki me je v mislih dolgo časa preganjala, zaradi katere sem bil tako zelo nesrečen. Včasih sem ji naskrivaj pripisal krivdo za nesrečna obdobja svojega prejšnjega življenja. Toda zdaj sem se počutil zelo dobro, zato sem bil nekoliko lahkomiseln in morda preveč zaverovan v svojo notranjo moč. Spraševati sem se začel, če sem sebe in Malo sploh sposoben obdržati nad vodno gladino. Imel sem precejšnje težave s samim seboj. Čeprav sem bil zdaj notranje urejen, sem se bal ponovnega padca. Prav to obeležje me je držalo v nekakšni hudi napetosti. V svoji glavi sem zopet začutil, da se je nekaj v moji notranjosti sunkovito premaknilo in ta premik se mi ni zdel najbolj zdrave narave. Mala se je kot mačka oprijela mojega telesa. Svojo glavo je položila v moje naročje in porodil se mi je nepreklicni občutek, kot da sem neke vrste svetnik, ki jo mora obvarovati pred vsem hudim. Moji prsti so ji spolzeli po licu in njenem lasišču. Brez vidnejšega znaka sva zamenjala položaja. Zdaj sem bil jaz tisti, ki je ležal v njenem naročju kot nebogljeno dete, ki čaka in upa na izkazano ljubezen, da bi jo lahko pozneje povrnil, pa čeprav samo skozi droben nasmešek. Nisem občutil tistega prejšnjega miru, v moji psihi so vzplamtela nova neobvladljiva čustva. Moje telo je bilo magnetna eksplozija, nekaj, kar je v zemeljskem bivanju zelo minljivega značaja, nekaj pač, kar se hitro pokuri in ko se ozremo v vse nebesne smeri, spoznamo, da smo spet osamljeni.

Med nama so se širila čudežna valovanja, ki so dopolnjevala najina obstoja. Vsa napetost se je spremenila v blage električne sunke. V nama se je začelo rojevati močno ugodje. Ko sva se združila, se mi je zazdelo, da sva zelo krepka in neuničljiva. Vsa energija, ki je krožila med nama, ni šla v nič, ampak je kot vdih ponovno vstopila v najino notranjost.

Takrat sem šele globlje dojel, da je moški brez ustrezne ženske nepopolna sestavljanka. To seveda ne pomeni, da je moški, ki ima ustrezno žensko, nekaj popolnega, še zdaleč ne, vendar se pa lahko precej približa temu idealu. Čeprav sva se predajala ljubezni skorajda do onemoglosti, nisva bila ob koncu tega čudovitega poslanstva prav nič izčrpana. Počutil sem se polnega, odpornejšega in bistrejšega, skratka kot prerojenega. Ko sem svoje prejšnje psihično stanje primerjal s tem novejšim, se mi je zdelo, da mi prej ni bilo jasno, kaj življenje sploh je. Čeprav moram poudariti, da sem živel pred tem lepim dogodkom sorazmerno spokojno in mirno.

Zdanilo se je že in Mala je dajala videz srečne ženske, kar mi je tudi povedala. Pohvalil sem jo, da je zelo lepa. Posredno mi je vrnila kompliment z besedami, da je vsak človek najlepši takrat, kadar je srečen. Odvrnil sem ji, da sem jo moral zelo osrečiti. Mala se je nasmehnila in me poljubila na usta. Pobožala me je po laseh, nakar je odšla v kopalnico. Zadovoljen sem ležal na kavču in zijal v strop. Ko je bila Mala gotova, sem se tudi jaz podal pod prho, saj sem bil od te sočne noči čisto prepoten. Med tem časom, je Mala pripravila zajtrk. Škoda, da so vsi jeziki tega sveta tako zelo revni, namreč če bi želel opisati svoje takratno počutje, bi si moral v končni fazi priznati, da še mnogo besed ni izumljenih. Verjetno je to zaradi tega, ker je jezik pretežno mišljen za vsakdanjo rabo in z njim opisujemo ali pa razlagamo dogodke, ki se največkrat pojavljajo. Za tovrstne primere je sleherni jezik dovolj bogat. Zmanjkuje pa mu prave moči, ko želimo obeležiti trenutek, ki se zelo redkokdaj pojavi ali pa celo samo enkrat v življenju.

Ko sem prišel v kuhinjo, da bi zajtrkoval, je Mala skočila kvišku in mi padla okrog vratu. Vzkliknila je, da me ljubi in tisočkrat ljubi. Sprva sem bil presenečen, a takoj zatem sem bil v globino svoje duše ganjen. V tistem trenutku sem izustil stavek, ki ga celih šestintrideset let nisem bil sposoben, saj sem padel na kolena, da bi ji izrazil svoje spoštovanje in ljubezen. Rekel sem ji, da bi zanjo celo umrl. Nenadoma je spremenila pogled, postala je nekam resna, me pobožala po čelu in mi rekla, da naj na kaj takega nikoli več ne pomislim. Danes se zavedam, da sem takrat zagrešil hudo napako. Sam ne vem, kaj me je takrat prijelo, enostavno sem tako reagiral. Ali sem to povsem resno mislil ali ne, ne vem? Ali mi je ona verjela, tudi ne vem? Morda je izgubila tisti kanček zaupanja, ki sem ji ga za trenutek prižgal? Kdo ve?

Ko sva se usedla za mizo, mi je bilo nemalo nerodno. Nisem bil vajen svojih čustev tako eksplozivno stresati v okolico. Kot da bi Mala želela to nevzdržno tišino malce sprostiti, me je vprašala, kako je v službi. Pripovedoval sem ji zelo izčrpno, tako da je lahko dobila krepak vtis o mojem položaju med mojimi sodelavci. Pobožala me je po vratu in mi otožno, skorajda materinsko rekla, da se ji zelo smilim. Pogledal sem jo v oči in videl v njih vso iskrenost tega sveta. Kljub temu sem bil deloma zlovoljen, saj nisem prenesel občutka, da bi se komu zasmilil. Iz prejšnjih izkušenj z drugimi ljudmi sem bil prepričanja, da se ti lahko zasmili le človek, ki si ali ne zna sam pomagati ali pa je zapečatena, neozdravljiva reva. Zato sem ji v precej ostrem tonu rekel, da sem kljub vsemu zelo iznajdljiv in da ne popuščam niti za ped, ko gre za moje področje. Preden je lahko kaj povedala, sem jo vprašal, kje je zdaj ona v službi. Zdaj je njej začelo postajati nerodno. Ker sem to opazil, sem ji želel pomagati iz zadrege. Povedal sem ji, da vem za dobro zaposlitev, a na očeh ji je bilo zapisano, da te niti ne išče. Povsem nezainteresirano se je pretvarjala, kot da jo to zanima. Zato sem za nekaj časa utihnil in čakal, da bo ona povzela besedo. Ker je še naprej vztrajno molčala in gledala v tla, sem ji ponudil, če bi šla z menoj v gozd. Dvignila je glavo in me zelo nenavadno pogledala, nakar je končno izdavila, da ima opravke v mestu. Dvignil sem se s stola, jo poljubil na lice, nakar sem odšel. Medtem ko sem zapiral vrata, sem ji še zaklical, da se bova pozneje videla.

V gozdu sem nabiral listje z različnih dreves za svojo zbirko. Povrhu te sem imel še dve drugi zbirki, namreč zbirko nenavadnih kamnov in ptičjih peres. Za vsak primer sem imel s sabo tudi fotoaparat, tako da bi lahko zajel kakšen posrečen utrinek iz naravnega sveta, če bi se mojim očem slučajno ponudil. Ko sem vdihnil sveži zrak, sem pomislil, da je letošnja zima zelo mila. Bilo mi je zelo toplo pri srcu, saj sem se počutil neizmerno srečnega. Ko sem po dveh urah končal svojo naravoslovno ekspedicijo, sem šel pojoč in veselo žvižgajoč domov. Vsa kri, ki je bila v mojem krvnem krogotoku, je bila živahna, polna moči in pripravljena na nove pustolovščine z Malo. Toda ko sem prišel v svoje stanovanje, je ni bilo več. Mislil sem si, da se bova pač pozneje videla, a tudi zvečer je ni bilo. Kot se je v mojem življenju na hitro prikazala, tako hitro je zopet izginila.

Zastavil sem si vprašanja: Zakaj moram tako trpeti? Zakaj nisem tega že vnaprej predvidel? Kako sem lahko dopustil, da mi je spet prišla tako zelo blizu?

Toda po daljšem razmišljanju sem prišel do spoznanja, da je vse to bila nujnost, ki se je pač morala zgoditi. Odgovor me je pa le delno zadovoljil, zato sem še nadalje vrtal po svoji psihi. Ker nisem prišel do ustrezne rešitve, me je v predelu pljuč začelo močno dušiti, tako kot takrat, ko sem bil še kadilec. Želel sem prenehati z duševno morijo, vendar mi to nikakor ni uspelo, dokler se nisem domislil čisto enostavne metode, s katero sem prekinil to ubijajočo miselno zanko. V svojih mislih sem na tistih mestih, kjer sem naredil napako, postavil nove ideje, s čimer sem stare zbrisal. Po tem miselnem popravku sem se lotil še simboličnega. Na list papirja sem z zelo tankim svinčnikom napisal nevšečno prigodo, vzel radirko in zapisano zbrisal, nakar sem na tisto mesto z debelo črno barvico napisal pozitiven dogodek. Ta postopek sem ponovil dvajsetkrat. Po tistem sem zaspal.

Ko sem se zjutraj prebudil, je bilo moje počutje precej boljše kot prejšnji dan. Neverjetno, toda resnično, ta metoda mi je zelo pomagala, zaradi nje sem postal zelo dobre volje, saj sem bil nekako ponosen nase. Skratka počutil sem se sposobnega. Zelo sem bil presenečen nad samim sabo, da sem tako zlahka prebolel njeno odsotnost. Mislil sem si, da je to zgolj navidezno. V zavesti vse deluje brezhibno, a podzavest je preveč živahna in lomljiva. Tovrstna psihična stanja niso tako poredka, kot bi si marsikdo mislil. Mislimo, da je vse v najlepšem redu, a v bistvu je že droben, navidezno nepomemben dražljaj dovolj, da nas pahne v hudo duševno stisko.

Vse je potekalo tako, kot sem bil vajen prej. Mala me ni ganila niti malo več.

V tistem času bi si lahko poiskal kakšno življenjsko sopotnico, vendar sem bil mišljenja, da bi prisotnost ženske le otežkočila moj položaj, česar pa nisem hotel. Imel sem slabe izkušnje z Malo, ne zaradi nje same, ampak prej zaradi moje premočne navezanosti nanjo. Bil sem nekakšen ujetnik svojih miselnih spodrsljajev in dozdevalo se mi je, da je to bila zgolj moja krivda. Toda zakaj iskati krivdo, če je to v tem primeru le izguba dragocenega časa? V tistih časih sem se precej spremenil. Bil sem družaben, nekateri so celo trdili, da sem izredno duhovite narave. Tudi z ženskami sem bolje znal komunicirati, saj mi z njimi ni bilo več težko priti v stik, toda stalnih zvez sem se izogibal. Z žensko sem se sestal le nekajkrat, nakar sem se oddaljil. Izbiral sem samo avanturistke, a omožene ženske niti slučajno niso prišle v poštev. Enkrat sem se spetljal s poročeno žensko, vendar tega nisem vedel, ker mi je ona to zamolčala, saj ni nosila poročnega prstana. Zakonski stan je namreč bil zame sveta stvar, čeprav nisem bil nikoli poročen. A v tistih časih niti nisem več pomislil na dejstvo, da bi se poročil, saj mi ni več bilo do tega. Občutil sem več notranje svobode kot kdajkoli prej. V službi me niso več prepoznali in celo nabriti Maks je glede svojega živahnega jezika pokleknil pred menoj. Zanimivo, v tem obdobju svojega življenja sem veliko prostega časa preživljal po gostilnah in restavracijah, vendar sem le redkokdaj posegel po alkoholu. To je bilo morda vsaka dva ali tri mesece in še takrat v zelo skromnih količinah. Premišljeval sem o novi knjižni stvaritvi. Samega sebe sem začel spraševati, le čemu ne bi napisal kakšnega humorističnega dela. Da bi napisal kakšen duhovit roman, bi zame to bilo nekaj povsem novega in svežega. Vse je bilo lepo, tako da sem sčasoma porinil na stran svojo prejšnjo naravoslovno dejavnost, ki mi je prej nudila precej duševnega miru. Zahotelo se mi je živahne družbe, veselih in nestalnih žensk, a nikakor ne prostitutk. Poslušal sem mnogo glasbe, česar prej nisem pogosto počenjal. Zdaj se mnogokrat sprašujem, zakaj so nekateri ljudje v vseh obdobjih svojega življenja vseskozi isti, medtem ko se drugi, teh je občutno manj, vseskozi spreminjajo? To je tako, kot da bi luč svetila v različnih barvah. Mislim, da je glavni vzrok neke vrste osebnostna in družbena prisila. Če bi to drugače povedali, bi rekli: Prisila je ožja in širša. Širša je sestavljena iz ožje, vendar pa ta nastaja zaradi širše. Vendar je to le del resnice. Ko pa rečemo, da nastaja širša družbena prisila zaradi ožje, pa dobimo drugi konec dvoglave palice.

Z Maksom sva nekega dne šla v gostilno, kjer sva malce preveč uporabila svojih govornih spretnosti. Maks je povedal neko šalo o dveh lovcih:

"Prvi lovec je bil Miki, a drugi Muki. Ko sta se zagnala v plen, je bil Miki daleč za Mukijem. Ko je Muki ustrelil v plen, je zgrešil. Tudi Miki je mislil streljati, vendar pa tega ni mogel storiti, ker bi sicer zadel Mukija. Toda Muki ni kazal volje, da bi se umaknil. Miki je poskušal Mukija prehiteti, vendar je bil ta hitrejši, a preveč počasen za plen. Miki in Muki sta se zaustavila, brez volje, da bi nadaljevala lov ..."

Maks je vprašal nekaj možakarjev, kaj se je potem utegnilo zgoditi, ko sta se lovca ustavila. Nihče ni vedel rešitve, zato so Maksa poprosili, da jim pove, kaj se je potem zgodilo. Maks je odvrnil, da sta lovca po tistem, ko sta se zaustavila, enostavno strmoglavila in se razbila na kamnitih tleh.

Vsi navzoči zgodbe najprej niso razumeli in so se le začudeno spogledali. Ta nevednost pa je trajala le nekaj sekund. Ko se je iz vljudnosti prvi zasmejal, so mu drugi postopoma sledili. Zelo lepo je bilo moč opaziti, kako so postopoma začeli razumevati to nenavadno, zavajajočo šalo, saj je njihov smeh postajal čedalje hrupnejši in "pametnejši". Vsi so pohvalili Maksovo domislico, ker so čislali njegovo, sem bil trdnega prepričanja, da bodo tudi mojo. Vse ljudi, ki so se smejali tej šali, sem poskušal prepričati v to, da tisto ni bila šala, temveč groba prisila. Ljudje in celo Maks so me pogledali tako, kot da ne bi bil pri pravi. Maks me je užaljeno ošinil z očmi, nakar je rekel, da so njegovi vici tako dobri, da ni razloga za uporabo sile. Kljub temu sem vztrajal pri svoji trditvi. Ker sem opazil, da so me čedalje bolj nejevoljno gledali, sem končno sklenil pohiteti s svojo razlago.

Navedel sem jim argument 1:

Vsak človek se mora, ko pride na svet, naučiti pravil jezika in celo pravil mišljenja.

Argument 2: Vsak človek, ki želi razumeti določeno šalo, mora obvladati jezik, v katerem je bila ta šala podana in povrhu tega mora poznati smešne značilnosti svojega naroda!

Ko sem jim navedel ta dva argumenta, sem jim v obraz zabrusil svojo trditev o grobi prisili. Maks se je zakrohotal, vendar se mu drugi niso pridružili, saj so se v naju le naveličano zastrmeli. Nenadoma sem se pridružil Maksovem smehu, nakar sem izrekel za tovrstno druščino zelo tvegane besede. Izrazil sem misel, da so oni prekratke pameti, da bi bili sposobni tako enostavno resnico razumeti. Maks je še dodal, da bi bilo boljše, če bi šli v kamnolom kamenje z glavo razbijati, namesto da poslušajo prezahtevne šale. Očitno je bila mera polna, štirje možakarji so naju prijeli in naju vrgli iz gostilne. Ko sva priletela na trdna, realna tla, sva se začela še bolj bučno smejati. Možakarji so zdaj čisto popenili, saj so naju pregnetli kot gumijaste žogice. Ko sva bila popolnoma umazana in zdelana zaradi močnih udarcev, so naju pustili pri miru. Eden od njih je stopil do mene in rekel, da so oni bili prisiljeni tako ravnati, a da sva midva prostovoljno podlegla njihovi prisili. Možakarji so se vrnili v gostilno, a midva sva le bedasto obležala, saj takrat, moram priznati, nisem docela dobro razumel pomen besed, ki jih je izrekel tisti možakar.

Nazaj na Celjsko literarno društvo?

Nazaj na avtorji?

Naprej na stran 201-273?

Nazaj na indeksno stran?

Datenschutzerklärung

Eigene Webseite von Beepworld

Verantwortlich für den Inhalt dieser Seite ist ausschließlich der
Autor dieser Homepage, kontaktierbar über dieses Formular!